Dr. Slavko Polak, kustos biolog iz Notranjskega muzeja Postojna, je postavil Slovenijo na zemljevid zgodovine. Pri raziskovanju Uršnje luknje pri Šembijah je našel impresivno odkritje. Ni le našel sledi živali, ki so živele pred 150.000 in 170.000 let.
Med njimi so bili ostanki nosoroga, rdečega volka, svizca in ježevca. Našel je tudi dokaze, da so na tem območju živeli neandertalci. Še bolj nenavadno pa je dejstvo, da teh najdb niso odkrili v tleh, ampak na stropu jame. »To je bila moja življenjska evreka.«
Na poti do skrivnostne jame
Pot do jame vodi mimo pašnikov, skozi gozd in visoko travo, vzdolž kraškega roba, ki se konča z več deset metrov visokimi prepadnimi stenami. Približno dvajset minut hoje je do Uršnje luknje – kraške jame, dolge le 15 metrov, a bogate z odkritji, ki segajo več kot 150.000 let v preteklost.
»Tako stari sedimenti so pri nas prava redkost,« je pojasnil dr. Polak. Kot primerjavo je navedel znano arheološko najdišče Divje babe, kjer so našli piščal in kjer so sedimenti stari med 35.000 in 116.000 leti.
Nova odkritja po stoletju zatišja
Uršnjo luknjo so prvič raziskovali že v 19. stoletju, vendar se je tedanji zapis o najdbah izgubil, in jame nato dolga leta ni raziskoval nihče. Med letoma 1982 in 2015 je sledilo drugo obdobje raziskav, ko sta dr. Polak in zooarheolog Borut Toškan našla 252 fosilnih ostankov kosti in zob. Nato pa je leta 2016 prišlo do preboja. Pavel Jamnik in Bruno Blažina sta opazila odlomke kremena, kar je bilo jasen dokaz, da jama ni le paleontološko, temveč tudi arheološko najdišče. V njej so neandertalci uporabljali orodje iz kremena, kar je odkritje dvignilo na povsem novo raven.
»V breči — to je zlepljen skupek ostrih kamnov, ilovice in gline, ki ga prepojijo apnenčaste vode — smo našli koščke kremena,« je razložil dr. Polak. »Neandertalci niso uporabljali peščenjaka ali apnenca, saj sta premehka, ampak so uporabljali kremen, ki je izjemno oster in z njim so rezali meso s kosti.« Sledovi na kosteh jasno kažejo na to, kako so praljudje te kose uporabljali v kameni dobi.
Skrivnost nosoroga in starejših sedimentov
Sprva so raziskovalci menili, da so najdbe stare med 92.700 in 56.200 leti, kot so kazale prve analize. Vendar se je teorija spremenila z odkritjem pogačice merkovega nosoroga, kar je nakazovalo, da so sedimenti še starejši. Po pridobitvi dovoljenja ministrstva za naravne vire in prostor so sledili še bolj obsežni izkopi, ki so razkrili še večje bogastvo: več kosti in zob jamskega medveda, čeljust rdečega volka, ki danes prebiva v Aziji, čeljust ježevca ter kosti divjega konja.
Še posebej zanimivo je dejstvo, da so bile številne dolge kosti velikih sesalcev namensko razbite. To je močan dokaz, da so v Uršnji luknji bivali neandertalci, saj so kosti razbijali, da bi prišli do kostnega mozga, ki je bil pomemben del njihove prehrane. Vzorce sige so poslali na datacijo, ki je potrdila, da so najdbe stare med 150.000 in 170.000 leti.
Idealna lokacija za neandertalce
Najdbe, stare med 150.000 in 170.000 leti, raziskovalci zdaj povezujejo s posebno lokacijo jame, ki je bila idealna za naselitev neandertalcev. »Če bi bil neandertalec, bi se naselil tukaj,« meni dr. Polak, saj je jama dovolj velika, suha in skrita. Poleg tega se nahaja ob pomembnem prehodu za migracije živali, kar pomeni, da je bila hrana dostopna brez velikega truda. »Hrana je dobesedno sama prihajala,« dodaja dr. Polak.
Nenavadna odkritja na stropu jame
Najbolj presenetljiv del odkritja pa je bil način, kako so našli ostanke – na stropu jame. To je precej nenavadno, saj živali in ljudje do stropa jame niso mogli priti. Raziskovalci domnevajo, da je material, ki je danes na stropu, pred tisočletji pritekel skozi jamske rove skupaj z naplavljenim kamenjem in sedimenti.
Zaščita Uršnje luknje
Zaradi pomena najdb je Uršnja luknja v postopku pridobivanja statusa arheološkega najdišča. Dr. Polak opozarja, da je vsakršno odstranjevanje predmetov iz jame prepovedano, saj lahko nepremišljena dejanja močno poškodujejo dragocene sedimente in odvzamejo ključne informacije za nadaljnje raziskave.
Dr. Polak prav tako poziva javnost, naj morebitna odkritja vedno prijavi Zavodu za varstvo narave, saj lahko ena sama kost brez konteksta raziskavam odvzame ključne informacije. Opozori tudi, da nevedni raziskovalci s svojim ravnanjem lahko nepopravljivo poškodujejo zgodovinske plasti, ki nam pripovedujejo zgodbo o življenju v preteklosti.
Okno v preteklost našega ozemlja
Odkritja v Uršnji luknji so edinstvena za našo regijo in nudijo neprecenljiv vpogled v življenje na naših tleh pred tisočletji. Fosilni ostanki in najdbe neandertalčevega orodja pričajo o bogatem in raznolikem ekosistemu ter o prisotnosti naših prednikov. S temi raziskavami znanstveniki ne odkrivajo le preteklosti, ampak tudi postavljajo temelje za nadaljnje raziskave in odkritja, ki bodo še naprej razkrivala zgodovino človekovega razvoja na območju današnje Slovenije.
Novinar