Pijavke so znana vrsta, ki nima ravno pozitivnega prizvoka, saj se hranijo s krvjo svojega plena. Znanstveniki so zdaj opisali dva novoodkrita fosila pijavk z »obsežno nazobljenimi« usti iz jurskega obdobja. S tem so osvetlili, kako se je ta skupina razvila v svoje sodobne oblike.
Kitajski znanstveniki so vodili odkritje
Znanstveniki na Kitajskem so izkopali dva odlično ohranjena, 160 milijonov let stara fosila pijavke — vključno z največjim, ki so jih našli doslej — osvetljujeta nejasno evolucijsko zgodovino te skupine.
Pijavke so ena od dveh živih skupin brez-čeljustnih vretenčarjev, ki se prvič pojavijo v fosilnih zapisih pred približno 360 milijoni let, v obdobju devona (pred 419,2 milijona do 358,9 milijona let). Starodavne ribe imenovane divoni, vključno z 31 drugimi danes živečimi vrstami, imajo navadno z zobmi napolnjena sesalna usta, ki jih uporabljajo, da se oprimejo plena, da izvlečejo kri in druge telesne tekočine.
Dobro ohranjeni fosili pomagajo razumeti evolucijo
Na novo opisani fosili segajo v jursko obdobje (pred 201,3 milijona do 145 milijonov let) in premostijo vrzel med zgodnjimi odkritji fosilov in obstoječimi linijami. Raziskovalci so primerke izkopali iz fosilnega ležišča na severovzhodu Kitajske in jih poimenovali Yanliaomyzon occisor in Y. ingensdentes – imena njunih vrst pomenijo »morilec« v latinščini oziroma »veliki zobje« v grščini.
»Te fosilne pijavke so bili odlično ohranjeni s popolno zbirko hranilnih struktur,« so zapisali raziskovalci v študiji, objavljeni 31. oktobra v reviji Nature Communications.
Če pogledamo zgodnje fosile, je že dolgo jasno, da so bile pijavke od devona podvržene velikim spremembam, so zapisali avtorji. Toda zaradi ogromnih vrzeli v fosilnih zapisih znanstveniki do zdaj niso vedeli, kdaj so se te spremembe zgodile.
Velikosti so različne …
Y. occisor, večji od dveh novoodkritih fosilov, meri 64,2 centimetra v dolžino in je po študiji največji fosil pijavke, ki so ga kdaj našli.
Žive vrste pijavke pa lahko postanejo veliko večje od tega; morske pijavke (Petromyzon marinus) zrastejo tudi do neverjetnih 120 cm. Pacifiške pijavke (Entosphenus tridentatus) pa dosežejo do 85 cm.
… to je morda povezano tudi z njihovo prehrano
Po drugi strani pa so bile najzgodnejše pijavke dolge le nekaj centimetrov. Imele so majhne, preproste zobe in verjetno niso imeli žlez, ki bi proizvajale antikoagulante, ki jih njihovi sodobni kolegi uporabljajo da lažje srkajo kri iz svojega plena. Avtorji so zapisali, da ustni deli teh zgodnjih pijavke kažejo, da niso bile plenilske ali celo parazitske, temveč so se hranile z algami. »Njihove možnosti hranjenja so bile precej omejene, ker je imela velika večina njihovih potencialnih gostiteljev debele luske ali oklep, skozi katerega ne bi mogli prodreti,« so dodali raziskovalci.
Na novo opisani fosili kažejo »obsežno nazobčana« usta, kar nakazuje, da so pijavke plenile druge živali že pred vsaj 160 milijoni let, glede na študijo. Ustniki Y. occisor in Y. ingensdentes so prav tako presenetljivo podobni tistim pri obstoječih vrečastih pijavkah (Geotria australis), kar kaže na »navado prehranjevanja z mesom prednikov sodobnih pijavke«, so zapisali avtorji. Ta plenilski način življenja je verjetno privedel do povečanja telesne velikosti pijavke v jurskem obdobju, so dodali.
V zadnjem obdobju so se dogajale velike spremembe
V skladu s študijo so bile tudi pijavke v svoji življenjski zgodovini med devonom in juro podvržene velikim spremembam. Zlasti velikost Y. occisor, so namreč zelo velike, je podobna poznejšim vrstam, ki so razvile tristopenjski življenjski cikel – ki vključuje ličinko, metamorfno in odraslo fazo. To kar kaže, da je imel Y. occisor morda tudi trifazni cikel in se je selil po rekah navzgor, da bi se drstil.
Odkritje zapolnjuje vrzel v evolucijski zgodovini pijavke in osvetljuje tako spremembe v prehranjevalnih navadah rib kot tudi posodobitev njihove življenjske zgodovine v jurskem obdobju. »Ta zgodovinski razvoj pijavk lahko zdaj razdelimo na dve epizodi, ki ju povezuje jurska vrsta,« so zapisali avtorji.
Novinar
