Morjem so v zgodovini našega planeta vladala gromozanska bitja, ki bi še danes pognala strah v kosti tistim najbolj drznim in pogumnim. Vse od mitskega mozazavra do iznajdljivega pleziozavra in širše, morski plazilci zgodovine so ena najbolj pestrih skupin živih bitij naše Zemlje.
Njihove ultimativne velikosti niso znane, saj je lahko že vsaka naslednja najdba večja oziroma daljša od prejšnje. Tak primer se je zgodil urugvajskim paleontologom, ki so pri mezozavrih s pomočjo raziskav številnih primerkov odkrili obstoj gigantizma.
Z najdbo velikih, a nepopolnih lobanj in drugih kosti mezozavrov so odkrili, da so bitja dosegala dvakrat večjo velikost kot prej opisani odrasli primerki. A pred tem je treba nekoliko podrobneje pogledati v svet mezozavrov.
Kaj so mezozavri?
Mezozavri so skupina majhnih vodnih plazilcev, ki so živeli na območju južne Afrike in južne Amerike v obdobju perma, pred približno 299 do 270 milijoni let. Ta bitja so bili prvi znani vodni plazilci, ki so se očitno vrnili k vodnemu življenjskemu slogu od bolj kopenskih prednikov.
Mezozavri so pogosto opisani kot majhni do srednje veliki vodni amnioti, deloma zaradi njihovih podolgovatih teles in dolgih repov, ki presegajo dolžino preostalega telesa. Poleg tega je njihova lobanja z dolgim gobcem sestavljena iz zelo tankih lobanjskih kosti in ima številne igličaste zobe.
»Kljub krhkosti nekaterih njihovih lobanjskih kosti so ostanki mezozavrov v izobilju v gondvanskem permokarbonskem skrilavcu in usedlinah mulja v Gondvani, vključno z dobro ohranjenimi, skoraj popolnimi okostji z zgibnimi lobanjami in delno ohranjenimi primerki, ki še vedno ohranjajo prepoznavna mehka tkiva,« so o najdbah mezozavrov povedali avtorji študije.
Razvoj mezozavrov je dobro dokumentiran, z dolžino telesa od 10 ali 12 cm pri mladičih do 80 ali 90 cm pri mladih odraslih. Povprečna dolžina mezozavra je približno 70 cm.
»Prejšnje študije so pokazale, da so mezozavri polvodni in ne popolnoma vodni amnioti,« so povedali. Podatki tako kažejo, da so mezozavri v svoji zreli fazi razvili bolj kopenske navade.
»Poleg tega je bilo v nedavnih študijah o taksonomiji in paleobiologiji mezozavrov pregledanih več kot 1000 primerkov, vključno z majhnimi in velikimi posamezniki, ki pripadajo Mesosaurus tenuidens.«
Ne več 70 centimetrov, temveč več kot dva metra
Fosili mezozavrov iz teh enot – formacija Mangrullo v Urugvaju in Irati v Braziliji – vključujejo različne ontogenetske stopnje, od nerojenih posameznikov do mladoletnikov in odraslih.
Dr. Piñeiro in soavtorji študije so odkrili in pregledali ostanke največjih doslej dokumentiranih znanih mezozavrov. Primerki vključujejo dve fragmentirani lobanji, hrbtno vretence, delček repa, izolirano rebro in več drugih kosti.
Njihove analize so pokazale, da velikost mezozavrov iz formacije Mangrullo presega tipično porazdelitev velikosti, ki je bila prej zabeležena za Mesosaurus tenuidens.
Ti posamezniki so bili večji od povprečja za štiri- do petkratne standardne deviacije. Že lobanje so merile med 15 in 20 cm v dolžino, skupna velikost telesa pa naj bi bila med 1,5 in 2,5 m.
»Da bi raziskali pomen tako velikih mezozavrov v populaciji formacije Mangrullo, smo upoštevali potencialni vpliv Bergmannovega pravila,« so povedali raziskovalci.
»Čeprav je to pomembno paleogeografsko načelo pri preučevanju izoliranih populacij iste vrste ali različnih taksonov, na velikost telesa katerih so morda vplivale spremembe temperature in razpoložljivosti hrane, vključno s tekmovanjem za hranila, ne pojasnjuje prisotnosti tako velikih vzorci mezozavrov v formaciji Mangrullo.«
Paleontologi zato sklepajo, da velika variabilnost v velikosti telesa pri mezozavrih ustreza njihovi razvojni stopnji in vzorcu rasti. Prej znane manjše telesne velikosti verjetno predstavljajo sklope, v katerih prevladujejo zgodnji mladoletniki, pododrasli in mladi odrasli, kar lahko odraža katastrofalne množične umrljivosti, ki motijo normalno dodajanje trupel živali, ki so umrle zaradi različnih vzrokov.
Plasti bentonita in kristali sadre, najdeni v formaciji Mangrullo, so posledica občasnega vnosa pepela nad laguno, ki izhaja iz povečane tektonske aktivnosti, povezane s formacijo Pangea. Ti vulkanski dogodki v kombinaciji z opazovano postopno sušo v morju Iratí-Whitehill in sočasno dezertifikacijo so predlagani kot glavni sprožilec, ki bi lahko pojasnil izumrtje mezozavrov, vsaj v urugvajski regiji porečja Paraná.
Urednik portala Student.si
