Astronomi se veselijo zgodovinskega odkritja, ki so ga spisali z vesoljskim teleskopom Hubble. Odkrili so namreč Zemlji najbližjo masivno črno luknjo, kar smo jih kdajkoli videli. Kozmični titan »zamrznjen v času« razkriva skrivnosti vesolja, astronomi pa ob tem mirijo, da človeštvu ni nevaren.
Največja srednjemasovna črna luknja v bližini Zemlje
Velikanska črna luknja je predstavnik izmuzljivcev »črnih lukenj srednje mase«, in bi lahko služil kot manjkajoča vez pri razumevanju povezave med zvezdno maso in supermasivnimi črnimi luknjami. Novoodkrita črna luknja ima maso, ki je enaka približno 8200 Soncem, zaradi česar je znatno masivnejša od črnih lukenj z zvezdno maso, katerih masa je med 5- in 100-krat večja od Sončne, in veliko manjša od supermasivnih črnih lukenj, katerih masa znaša od milijonov do milijard sončne mase.
Prej najbližja črna luknja z zvezdno maso, ki so jo našli znanstveniki, se imenuje Gaia-BH1 in je od nas oddaljena le 1560 svetlobnih let. Novo najdena črna luknja srednje mase pa se nahaja v spektakularni zbirki približno desetih milijonov zvezd, imenovanih Omega Kentavra, ki leži približno 18.000 svetlobnih let od Zemlje.
Astronome je navdušilo dejstvo, da je črna luknja zavrla svojo rast, kar podpira idejo, da je Omega Kentavra ostanek starodavne galaksije, ki jo je kanibalizirala naša galaksija.
To bi pomenilo, da je Omega Kentavra pravzaprav jedro majhne ločene galaksije, katere evolucija je bila prekinjena, ko jo je pogoltnila Rimska cesta. Če se ta dogodek ne bi nikoli zgodil, bi ta vmesna črna luknja morda zrasla v status supermasivne, kot je lastna supermasivna črna luknja Rimske ceste, Strelec A*, katere masa je 4,3 milijonkrat večja od sonca in se nahaja 27.000 svetlobnih let od Zemlje.
Vse črne luknje niso ustvarjene enako
Znanstveniki že nekaj časa vedo, da vse črne luknje niso ustvarjene enako. Medtem ko je znano, da črne luknje z zvezdno maso nastanejo s kolapsom zvezd z vsaj osemkratno maso sonca, morajo imeti supermasivne črne luknje drugačen izvor. To je zato, ker nobena zvezda ni dovolj masivna, da bi se zrušila in pustila ostanek, ki bi bil (milijonkrat) masiven kot sonce.
Tako razlagajo, da se supermasivne črne luknje rodijo in rastejo zaradi verig združevanja vse večjih in večjih črnih lukenj. To je bilo dokazano z zaznavo valovanja, imenovanih gravitacijski valovi, ki izhajajo iz združitev črnih lukenj.
Ta proces združevanja in rasti črnih lukenj, skupaj z ogromno vrzeljo v masi med črnimi luknjami z zvezdno maso in supermasivnimi črnimi luknjami, pomeni, da bi morala obstajati populacija črnih lukenj srednje velikosti.
»Na razdalji približno 18.000 svetlobnih let je to najbližji znani primer ogromne črne luknje,« razlaga ekipa astronomov. Pri tem poudarjajo, da to v resnici ne spremeni statusa Sgr A* kot Zemlji najbližje supermasivne črne luknje ali statusa Gaie BH1 kot Zemlji najbližje črne luknje z zvezdno maso. Kljub temu pa daje nekaj zagotovila, da imajo znanstveniki prav pri razmmišljanju, kako je naša osrednja črna luknja sploh postala tak kozmični titan.
Urednik portala Student.si
