Evolucijske študije so velikokrat kritizirane zaradi strahu, da bi preučevanje temačnih plati človeške psihe lahko podkrepilo naše najslabše lastnosti. Nekateri menijo, da bi biološko razumevanje človeškega obnašanja lahko bilo uporabljeno za opravičevanje rasizma, seksizma in ostalih oblik predsodkov. Toda prav to preučevanje nam pomaga razumeti, kako so se oblikovale naše ideje ras, rasizma, spolov in seksizma ter kako te ideje spremeniti.
Rasizem in evolucija
V svojem članku Roots of Racism Elizabeth Culotta izolira dve pomembni temi: rasizem je eno od mnogih izrazov človeške evolucije dela in življenja v skupinah. Nagnjeni smo k temu, da se identificiramo z »mi«, kar pa privede do tega, da druge vidimo kot »oni«. S tem je povezana skupina »ljubezen« in skupina »sovraštvo«. Predsodki do drugih ver, etnično nezaupanje in celo negativna čustva do navijačev nekega nogometnega kluba izvirajo iz naše tendence po oblikovanju povezav in skupin.
Druga pomembna tema je odpor do pripadnikov drugih skupin, ki ga vodi predvsem strah, najpogosteje pred moškimi. Hitri predsodki, ki jih ljudje oblikujejo do drugih, najbrž izhajajo iz občutljivega alarmenga sistema, ki se je razvil, ko so bili ljudje, ki bi lahko bili nevarni, predvsem tuji moški. Moški so razvili močnejo nagnjenost k oblikovanju skupin, ki napadajo druge skupine, da bi zavarovale svojo. Zavedati se moramo, da danes več ne gre za pleme proti plemenu in tudi za raso proti rasi ne bi smelo iti.
Rasizem in možgani
Raziskave povezave med deli možganov in oblikovanjem prepričanj o rasi ter odzivu na rasne poteze so pokazale na amigdalo. Ta del možganov je pomemben tudi za strah, kar poudarja mehanično povezavo med strahom in načinom, na katerega se ljudje odzovejo na raso. Mehanizem prepoznavanja znotraj skupine lahko pripomore k temu, da so ljudje manj empatični do pripadnikov drugih skupin. Posamezniki si bolje zapomnijo in identificirajo obraze iz svoje lastne skupine. Predeli možganov, ki sodelujejo pri prepoznavanju obrazov, so bolj aktivni, ko gre za isto rasno skupino.
To pa ne pomeni, da imamo rasizem vrgajen v možgane. Spoznavanje posameznikov iz drugih rasnih skupin in zavedna želja po preseganju lastnih predsodkov lahko spodkoplje rasizem. Možgani so hitri pri učenju o rasah in sprožanju predsodkov, a hitri so tudi pri preseganju teh predsodkov. Z evolucijskega vidika je to dobro, saj se skupine, ki jim pripadamo, skozi življenje ves čas spreminjajo. Naša sposobnost spreminjanja je pomemben vidik človeštva, saj pomeni, da lahko svoje predsodke premagamo.
Koliko rasista je v tebi?
Rasizem je pogosto prisoten tudi pri ljudeh, ki mu navzven glasno protestirajo, pri tem pa se ne zavedajo lastnih predsodkov. Teh pogosto niso sposobni priznati nikomur, niti sebi. Psihologi si pri tem pomagajo s testiranjem posrednih odnosov in domnev: Implicit Association Test. Opazujejo hitrost in natančnost, s katerima se posameznik odzove, ko mora povezati pozitivne pojme z eno skupino in negativne z drugo skupino. To primerjajo s hitrostjo in natančnostjo, ko mora narediti nasprotne povezave. Tudi tisti, ki so zatrdili, da nimajo nikakršnih preferenc, kar se rase tiče, so hitreje povezali negativne pojme z drugimi rasami, pozitivne pa s svojo.
Razumevanje izvora rasizma ni namenjeno opravičevanju le-tega, temveč je cilj teh raziskav boljša prihodnost v enakopravni družbi. Pomembno je, da se vsak posameznik zaveda možnosti, da ima tudi sam predsodke, kar se ras tiče. Zavedanje in priznavanje teh predsodkov je prvi korak na poti do odpravljanja tovrstnih pomislekov in spoznanja, da je poudarjanje rasnih razlik nesmiselno, diskriminatorno in zelo škodljivo.
Svoje lastne predsodke lahko preveriš s tem testom.
Novinar
