V zadnjih letih so raziskovalci z Univerze v Firencah, Harvarda in Inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo s pomočjo analize starodavne DNK pričeli postavljati pod vprašaj stoletja stare interpretacije prebivalcev Pompejev.
Čeprav so o teh prebivalcih sklepali na podlagi fizičnih značilnosti, so genetski podatki prinesli nepričakovane ugotovitve glede spola in sorodstvenih vezi, kar spreminja že dolgo uveljavljeno zgodbo, ki sega v leto 1748. Ugotovitve DNK so prav tako osvetlile kozmopolitski značaj Rimskega imperija, saj kažejo, da so bili prebivalci Pompejev potomci priseljencev z vzhodnega Mediterana.
Vezuv in usoda prebivalcev Pompejev
Leta 79 n. št. je izbruh vulkana Vezuv v nekaj urah pokopal rimsko mesto Pompeje pod plastjo majhnih kamnov in pepela, znanih kot lapili. Mnogi prebivalci so umrli, ko so se njihova bivališča porušila pod težo padajočih kamnov, drugi pa so kmalu zatem podlegli smrtonosnim piroklastičnim tokovom – hitro gibajočemu toku vročega plina in vulkanskega materiala, ki je pokril njihova telesa v sloju pepela in ohranil njihove poteze. Ta unikatni naravni proces je omogočil, da so njihova telesa skozi stoletja ostala ohranjena.
Od 19. stoletja so začeli izdelovati odlitke teh teles z vlivanjem mavca v prazne prostore, ki so ostali po razpadu organov. Ekipa znanstvenikov je iz nekaterih od 86 ohranjenih odlitkov pridobila močno fragmentirano DNK. Tako so lahko natančno analizirali genetske vezi in pripadnost, kar je prineslo nova dognanja o življenju Pompejcev.
Razkritje sorodstvenih vezi in spolne identitete
»Ta študija kaže, kako lahko genetska analiza razširi naše razumevanje preteklih družb,« poudarja profesor David Caramelli z Univerze v Firencah. Prejšnje interpretacije, temelječe na fizični bližini posameznikov, so pogosto povezovale določene predmete, kot je nakit, z določenimi spolnimi vlogami, kar se je zdaj izkazalo za napačno. Caramelli pojasnjuje, da so se v »Hiši zlate zapestnice,« kjer so imeli genetske podatke več posameznikov, ljudje, ki so jih prej označili za družinske člane, izkazali za gensko nepovezane.
David Reich z Univerze Harvard dodaja, da se »znanstveni podatki ne ujemajo vedno z dolgo sprejetimi predpostavkami.« Po genetskih analizah se je izkazalo, da par, ki ga je zlata zapestnica povezovala kot mater in otroka, pravzaprav predstavljata odrasla moška oseba in otrok, medtem ko je domnevni par sester ali mater in hči v resnici sestavljal vsaj enega genetskega moškega. Te ugotovitve postavljajo pod vprašaj starodavne domneve o spolnih in družinskih vezeh.
Genetska raznolikost in kozmopolitstvo Rimskega imperija
Analiza DNK je osvetlila tudi poreklo prebivalcev Pompejev, saj je pokazala, da so bili večinoma potomci priseljencev z vzhodnega Mediterana. To odkritje dodatno potrjuje, da je bil Rimski imperij večkulturna in kozmopolitska družba. Alissa Mittnik z Inštituta Maxa Plancka poudarja, da je kombinacija genetskih in arheoloških podatkov ključnega pomena za pravilno razumevanje starih družb, saj se s tem zmanjšajo sodobne napačne interpretacije.
»Pompeji so odraz raznolikega in mobilnega prebivalstva, ki je v času Rimskega imperija omogočalo intenzivne kulturne izmenjave,« pojasnjuje Mittnikova. Ta ugotovitev dodaja pomembno dimenzijo interpretaciji arheoloških najdb in dokazuje, kako je imperij omogočal vključevanje raznovrstnih kultur in običajev.
Inovacije pri interpretaciji arheoloških najdb v Pompejih
David Caramelli meni, da so lahko v preteklosti umetniški restavratorji s postavitvijo odlitkov vplivali na pripoved o prebivalcih Pompejev, tako da so s spreminjanjem položajev ustvarjali pripovedi, ki niso vedno temeljile na dejstvih. Kombinacija genetskih in drugih bioarheoloških metod zdaj omogoča natančnejšo rekonstrukcijo življenjskih zgodb ljudi iz Pompejev in globlji vpogled v njihove običaje.
Gabriel Zuchtriegel, direktor Parka Pompeji, pojasnjuje, da so v okviru dolgoletnih raziskovalnih projektov pričeli z analizo starodavne DNK, pri čemer preučujejo tako človeške kot tudi živalske ostanke. S projektom, ki vključuje izotopske analize, geološke in vulkanološke raziskave ter obratni inženiring, si prizadevajo ustvariti popolnejši vpogled v preteklost. Zuchtriegel pravi: »Ti napori Pompeje spreminjajo v laboratorij, kjer se razvijajo nove metode in znanstvene primerjave, s čimer Pompeji postajajo središče za napredovanje arheoloških raziskav.«
Zuchtriegel zaključuje, da nova odkritja pomenijo pomembno spremembo v arheološki perspektivi, saj Pompeji zdaj igrajo ključno vlogo pri razvoju metod in raziskovalnih protokolov za boljše razumevanje starodavnih družb ter življenja prebivalcev, ki jih je Vezuv zajel v svojem uničujočem izbruhu.
Novinar
