Migracije ljudi v vesolje so v zadnjih letih postale izjemno pereča tematika zaradi več razlogov. Vendar kolonizacija drugih planetov ni preprosta naloga, saj v tem procesu naletimo na več ovir – ena izmed najpomembnejših je ta, da v našem osončju zaenkrat še nismo odkrili planeta, kjer bi veljali pogoji, primerni za življenje. Pred kratkim pa je botanik in ekolog Paul Smith predlagal rešitev za ta problem – t. i. gozdni mehurček.
Od kod interes za poselitev drugih planetov?
Svetovna populacija je pred kratkim presegla velik mejnik (na svetu je namreč že kar 8 milijard prebivalcev) in mnoge strokovnjake skrbi, da bo v prihodnosti začelo primanjkovati naravnih virov. Poleg tega pa je splošno znano, da je globalno segrevanje grožnja, ki lahko prinese pogubne posledice za človeško raso.
Strokovnjaki se torej vedno bolj spogledujejo s selitvijo na druge planete v našem osončju in Mars je trenutno glaven kandidat.
Zakaj ravno Mars?
Tako imenovani Rdeči planet je tarča znanstvenikov zaradi svoje relativne bližine Zemlji. Prav tako sta njegov nastanek in evolucija primerljiva z Zemljino; po podatkih agencije NASA so v preteklosti na planetu celo veljali pogoji, ki so bili primerni za življenje.
Struktura gozdnega mehurčka na Marsu
Zunajzemeljski naravni rezervat na Marsu je ena izmed predlaganih rešitev, ki bi lahko zavarovale določene zemeljske vrste (predvsem nekatere rastlinske in živalske vrste ter določene mikroorganizme), hkrati pa bi rezervat deloval kot zatočišče za ljudi na Marsu ter kot prostor, kjer bi lahko dobili hrano in surove materale.
Konceptualno zasnovo zanj je prejšnji mesec objavil Paul Smith. V njej je upošteval in predstavil tudi izzive, s katerimi se bo potrebno soočiti, če želimo vzgojiti in obdržati življenje na Marsu. Med te sodijo atmosfera, ki se razlikuje od zemeljske, nizke temperature (temperatura na Marsu je okoli -60 °C), sevanje, manjša količina sončne svetlobe na voljo ipd.
Ime gozdni mehurček pa si je prislužil zaradi svoje oblike – gozdni ekosistem bi namreč bil pokrit s prozorno strukturo, ki nekoliko spominja na polovico mehurčka oz. kupolo.
Ta struktura bi bila narejena iz materiala, ki bi nudil zaščito pred UV žarki, sevanjem in meteoriti. Znotraj nje bi bilo potrebno ustvariti umetno vreme, prilagoditi sestavo atmosfere in povišati zračni tlak, ki je drugače na Marsu prenizek za človeško življenje.
Izredno pomembna je tudi zračna zapora, ki bi omogočila prehajanje med mehurčkom in zunanjostjo ter hkrati minimizirala spremembo tlaka pri takšnih prehodih, kot so to razložili na Some Interesting Facts.
Pri vsem tem pa Smith poudarja, da o tem rezervatu ne smemo razmišljati kot o klonu zemeljskega ekosistema; natančna replikacija je trenutno namreč še neizvedljiva. Cilj je razviti nov ekosistem, ki bi deloval na nov, nepričakovan način.
Na katere izzive še naletimo?
Poleg že prej omenjenih ovir so izziv, ki ga ne gre zanemariti, tudi visoki stroški izgradnje takšnega projekta. Trenutno je potovanje v vesolje samo po sebi privilegij, rezerviran za premožnejše; lahko si torej predstavljaš, kako drag mora biti postopek vzpostavitve ekosistema na drugem planetu.
Junior novinar
Surovim materialom iz konca 1.odstavka “Struktura gozdnega mehurčka na Marsu”, se v resnici reče surovine (raw materials).