Največja odkritja arheologije v letu 2023 (1. del)

Raziskovalci so ugotovili, da so najzgodnejše znane trdnjave na svetu zgradili neolitski lovci in nabiralci v tajgi zahodne Sibirije. Arheologi so se zavedali, da so staroselci regije živeli v utrjenih naselbinah, ki so jih branile palisade, brežine in jarki, vendar so verjeli, da takšna najdišča izvirajo iz zgodnje železne dobe, najmanj tisoč let pred Kristusom. Seveda je nastalo nekaj zmede, ko so datumi, pridobljeni na enem od takšnih najdišč, pokazali, da je bila utrdba tam zgrajena tisočletja prej, v neolitskem obdobju. Raziskovalci so se spraševali, ali so bili lovci-nabiralci tiste dobe dovolj prefinjeni, da so zgradili tako dovršena obrambna dela? Ekipa pod vodstvom Ekaterine Dubovceve in arheologa Hennyja Piezonke s svobodne univerze v Berlinu je izvedla novo datiranje 20 utrjenih naselbin v tajgi in potrdila, da so najzgodnejša obrambna mesta res zgradili neolitski lovci-nabiralci pred približno 8000 leti, zaradi česar so najzgodnejši znanstveno datirani primeri takih trdnjav na svetu.

Dubovceva ugotavlja, da se je v obdobju neolitika število ljudi, ki živijo v območju tajge, močno povečalo zaradi novih blagih podnebnih razmer. »Okolje zahodne Sibirije se nam zdaj zdi precej surovo in neprijazno,« pravi, »toda za lovce, nabiralce in ribiče je bil to pravi raj.« Rast prebivalstva bi lahko povzročila napetosti, zaradi katerih so neolitski ljudje zagradili in utrdili svoje zimske vasi.

Machu Picchu, ki leži na gorskem grebenu v dolini Urubamba, je bil zgrajen kot palača, ki je bila del večjega kraljevega posestva, pripadajočega inkovskemu cesarju Pachacutiju. Skupina podpornikov – kvalificiranih delavcev, vključno z obrtniki in verskimi strokovnjaki – je posest vzdrževala vse leto, medtem ko so cesar in njegovo spremstvo prebivali v glavnem mestu Cuzco, 70 kilometrov stran. Kdo so bili ti ljudje in od kod so prišli, je bila do zdaj skrivnost. Leta 1912 je raziskovalec Hiram Bingham izkopal grobove več kot 100 teh nosilcev zunaj obzidja palače. Nekateri so bili pokopani z lončenino, okrašeno tako v provincialnem inkovskem kot v neinkovskem slogu, vključno z upodobitvami ljudi v amazonskih oblačilih in oblačilih, ki spominjajo na inkovska.

Nova genetska študija razkriva, da so oskrbniki Machu Picchuja prihajali iz skoraj vseh delov obsežnega inkovskega imperija, ki se je na svojem vrhuncu raztezal vzdolž zahodne obale Južne Amerike od današnjega severnega Ekvadorja do severne Argentine in delov Čila.

Raziskovalci verjamejo, da je 25×15 cm velik kos papirusa del najstarejše knjige na svetu. In tako kot mnoge knjige, ki polnijo pisarne, knjižnice in domove, je preživel veliko življenj. Fragment papirusa, ki je bil leta 1902 izkopan skupaj s stotinami drugih kosov na lokaciji El Hibeh, je bil del vezanega dokumenta iz leta 260 pred našim štetjem, ki je beležil davčne stopnje za pivo in olje, napisane z grškimi črkami s črnim črnilom. List oz. fragment so nato odstranili iz vezave in ga poslali kot pismo, preden so ga ponovno preoblikovali, ko so ga poslikali s podobami, vključno s tisto, ki prikazuje sina boga Horusa s sokolovo glavo, in ga nato ponovno uporabili kot ovoj za mumijo v ptolemajskem obdobju.

Z uporabo mikroskopskega in multispektralnega slikanja je ekipa pod vodstvom konservatorke Therese Zammit Lupi z Univerze v Gradcu izvedela, kako je nastala knjiga. »Imate navaden list papirusa, prepognjen na dvoje, napisan in spremenjen v knjižico,« pravi Zammit Lupi. »Različni bifoliji ali posamezni listi, prepognjeni na sredino, so bili pritrjeni z žebljički, prožnim materialom, ki se uporablja za spajanje dveh stvari, podobno sodobnemu obročastemu registratorju,« je pojasnila.

Odkritje je izvor knjigoveštva potisnilo stoletja nazaj. »Najstarejša prej znana knjiga je bila iz prvega ali drugega stoletja našega štetja, tako da je ta nastala do 400 let prej,« pravi Zammit Lupi. »Knjiga bi lahko pokazala, kako so se zgodile transakcije, kako so ljudje živeli, pisali in prenašali informacije drug drugemu. Najpomembneje pa je, da smo izvedeli, da je struktura knjige, v nasprotju z zvitkom, obstajala veliko prej, kot smo mislili.«

Blizu kompleksa kraljevih grobnic iz dinastije Zahodni Han (206 pr. n. do 9 n. š.) so arheologi odkrili ostanke več kot 400 žrtvovanih živali – vključno s prvimi popolnimi okostji velike pande in tapirja, ki so jih kdaj našli v grobnici. Skupno so izkopavanja odkrila ostanke 41 različnih redkih vrst, kot so jak, tiger, želva, zeleni pav, rdeči žerjav in opica s prtičastim nosom, od katerih so nekatere pokopali kar z lastnimi grobovi. »Obseg žrtvovanja živali je v kitajski zgodovini brez primere,« pravi arheolog Hu Songmei z akademije za arheologijo Shaanxi.

Živali so bile pokopane z glavami, obrnjenimi proti kraljevim grobnicam, med katerimi sta bila grobnica cesarja Wena (vladal 180–157 pr. n. št.) in njegove matere, soproge Bo, ki je umrla leta 155 pr. n. št. Vrste, predstavljene v žrtvovanju, od katerih so bile nekatere morda poslane kot poklon iz jugovzhodne Azije, so bile statusni simboli in naj bi spremljale cesarja in njegovo mater v posmrtno življenje.

Rimski cesarji so bili znani po mnogih stvareh, med drugim po razkazovanju vrhunskih vojaških in diplomatskih sposobnosti, pisanju dolgotrajnih filozofskih razprav in gradnji velikih zgradb. Cesar Neron je bil med drugimi manj zabavnimi domislicami znan po svojem petju. Po mnenju več starorimskih avtorjev je bilo eno Neronovih najljubših prizorišč, kjer je raztezal svoje glasilke, zasebno gledališče, ki ga je zgradil v vrtovih Agripine.

Šlo je za razkošno vilo, ki je pripadala njegovi materi v rimski soseski blizu Vatikana, ki se danes imenuje Vaticano. Neronovo gledališče je znano iz literarnih virov – rimski zgodovinar Tacit se je najverjetneje skliceval na to stavbo, ko je pisal o cesarju, ki je opeval padec Troje, ko je opazoval goreči Rim. Natančna lokacija ni bila znana, dokler arheologi niso odkrili njegovih ostankov v renesančnem vrtu.

Impresivne ruševine vključujejo gledališko, široko polkrožno sedežno površino in pravokoten prostor z vhodi in stopnišči. Druga zgradba je bila morda uporabljena za shranjevanje scenografij in kostumov. Obe zgradbi sta bili zgrajeni iz opeke iz obdobja julijsko-klavdijskih cesarjev, zlasti Kaligule in Nerona. Gledališče je bilo le del samopoveličevalne »gradbene akcije«, ki se jo je Neron lotil po mestu, ki je vključevala tudi gradnjo Domus Aurea ali Zlate hiše, ki je služila kot njegova zasebna palača za užitek. Tako kot Domus Aurea je bilo tudi Neronovo gledališče okrašeno z marmornimi stebri v beli barvi in ​​različnih barvah ter z zlatom prekrito štukaturo, katere deli so bili izkopani.

»To odkritje ima dvojno vrednost, saj potrjuje obstoj zidanega gledališča v Agripinovih vrtovih,« pravi arheologinja Marzia Di Mento, ki sodeluje z arheološkim nadzornikom v Rimu, »in njegovo natančno lokacijo.«

Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si