Arheološke najdbe, ki so zaznamovale leto 2023. V drugem delu pregleda 10 največjih arheoloških odkritij leta 2023 se odpravimo v rimsko kraljestvo, odkritje mečev v jami 150 metrov nad tlemi, azteške skrivnostne figurice in še in še. Katere najdbe v arheologiji so zaznamovale leto 2023?
Za vse tiste, ki vas zanimajo še preostale najdbe, preberite prispevek Največja odkritja arheologije v letu 2023 (1. del). Tam se nahajajo dokazi o najstarejši knjigi na svetu, najstarejših trdnjavah in stavbah iz Tacitovih del.
5. Sveto termalno zdravilišče Rimljanov in Etruščanov
Na začetku prvega stoletja je strela udarila v svetišče sredi kraja, znanega kot Bagno Grande ali Velika kopel. Tamkajšnji termalni bazen je bil stoletja svet tako Etruščanom kot Rimljanom. Po udarcu strele so bili duhovniki svetišča pod plast plošč zakopali na stotine daritev, ki so jih prinašali romarji.
Ta starodavni ritual, znan kot fulgur conditum ali »zakopana strela«, je bil namenjen zapečatenju predmetov in označevanju mesta kot posebej svetega. Arheolog Jacopo Tabolli z Univerze v Sieni je opisal odkritje daritev, ki vključujejo bronaste kipe moških, žensk, otrok, božanstev in posameznih delov telesa, kot popolno presenečenje. Iz arhivskih virov smo vedeli, da je bilo v 16. in 17. stoletju blizu Bagno Grande termalno zdravilišče,« je povedal in dodal, da »niso imeli pojma, da gre za starodavno svetišče.«
Med najredkejšimi najdbami je 14 velikih bronastih kipov, od katerih nekateri nosijo posvetila bogovom, vključno z Apolonom. Enako pomemben kot posamezni artefakti, pojasnjuje Tabolli, je zapečaten okvir, v katerem so bili najdeni. »Izjemno odkritje je dejstvo, da lahko analiziramo vse elemente vseh od blata do brona in odklenemo pomen svetišla« pravi.
»Vemo, da so bili Rimljani in Etruščani od začetka prvega tisočletja pred našim štetjem nenehno v stiku in da je to vključevalo trenutke konflikta in miru. V svetišču vidimo, da so obstajali varni kraji, v katerih se zlivajo identitete različnih skupnosti in kultur.« To je veljalo tudi potem, ko je bil del bazena zasut. Od prvega do petega stoletja našega štetja je mesto veljalo za sveto s strani poganskih častilcev – ki so pustili še več daritev, večinoma bronastih kovancev, dreves, vej in sadja – in kasneje kristjanov.
4. Najstarejši dokaz lesene arhitekture v zgodovini
Le redko se zgodi, da ena sama najdba tako korenito spremeni pogled znanstvenikov na sposobnosti ljudstev preteklosti. No, to je zagotovo odkritje najzgodnejše znane lesene arhitekture na svetu, ki je stara skoraj pol milijona let. Skupina pod vodstvom arheologa Larryja Barhama z Univerze v Liverpoolu je pod bregom zambijske reke Kalambo odkrila par prepletenih hlodov, združenih z namerno izrezano zarezo. Raziskovalci menijo, da sta bila hloda morda del pešpoti ali temelj ploščadi, zgrajene nad tamkajšnjimi mokrišči. Pred tem odkritjem so najstarejše znane ohranjene lesene konstrukcije zgradili ljudje, ki so živeli v severni Angliji pred približno 11 tisoč leti.
476 tisoč let stara lesena struktura je nastala pred pojavom prvih modernih ljudi približno in je bila verjetno ročno delo arhaične človeške vrste Homo heidelbergensis. Paleoantropologi verjamejo, da je bil H. heidelbergensis zelo mobilen. Prav zaradi tega je presenetljivo, da bi hominini vložili delo v izgradnjo poltrajne strukture. »Nismo še videli arhaičnih ljudi, ki bi manipulirali s svojim okoljem v tako velikem obsegu,« je pojasnil Barham.
Na istem mestu je ekipa odkrila kamnite sekire in štiri lesena orodja izpred 390.000 do 324.000 let. Sem spadajo palica za kopanje, klinast predmet, zarezana veja in sploščen hlod.
3. Jama mečev v Izraelu
Jama v bližini starodavne naselbine Ein Gedi na bregovih Mrtvega morja je bila najdišče izjemno dobro ohranjenih železnih mečec s strani izraelskih arheologov. Velik izziv je bil že samo priti do jame, saj se nahaja približno 150 metrov visoko na steni pečine. Prav tako je bilo treba za dostop do mečev seči globoko v ozko špranjo v zgornjem delu jame. Tri daljša rezila, ki merijo med 40 in 65 centimetrov, so spatha meči, ki so nadomestili krajšiegladiuse kot glavno orožje, ki so ga uporabljale rimske konjiške in pehotne enote. Najkrajše najdeno orožje je meč z obročem, ki so ga običajno uporabljali tudi rimski vojaki, nameščeni v starodavni provinci Judeja v začetku prvega stoletja našega štetja. Trije meči so bili še vedno v originalnih lesenih nožnicah.
Zakaj so bili meči skriti v jami, ni znano, čeprav lahko kovanec, najden blizu vhoda, ponudi nekaj namigov. Bronasti kovanec vključuje napis »Za svobodo Jeruzalema« in verjetno izvira iz leta 134 ali 135 našega štetja. To sovpada z uporom Bar Kokhba, v katerem so se Judje uprli rimski oblasti. Raziskovalci verjamejo, da so lokalni uporniki morda vzeli meče rimskim vojakom in jih pospravili v skrivno skrivališče, da bi jih uporabili v spopadu.
2. Poslikava molitve iz časa nubijskega kraljestva
Med raziskovanjem hiše iz 16. stoletja v stari Dongoli, nekoč prestolnici srednjeveškega nubijskega kraljestva Makuria (400 do 1400 let našega štetja), je ekipa poljskih arheologov z Univerze v Varšavi odkrila zagonetno mrežo prostorov pod tlemi. Na stenah ene od teh sob – ozkega, obokanega prostora, širokega le tri metre in dolgega devet metrov – so arheologi našli več neobičajnih slik, za katere menijo, da izvirajo iz trinajstega stoletja. Ena od teh slik prikazuje Devico Marijo. Drugi prikazuje prizor, v katerem nadangel Mihael drži nubijskega kralja v naročju in ga predstavi Jezusu, ki sedi na oblaku in kralju iztegne roko, da jo poljubi. »To je povsem neobičajno za bizantinsko krščansko umetnost, ki na splošno ne kaže veliko interakcij ali stikov med smrtniki in nesmrtniki,« pravi vodja ekipe Artur Obłuski.
Raziskovalci domnevajo, da je ta slika povezana z usodnim trenutkom v makurijski zgodovini. Staronubijski napis, ki spremlja prizor, vključuje več namigov in sklicev na kralja Davida in prošnjo k Bogu za zaščito mesta. Obłuski pravi, da slika verjetno prikazuje nubijskega kralja Davida, ki je iz neznanih razlogov v poznem trinajstem stoletju napadel mameluški sultanat v Egiptu.
1. Figurice v azteškem templju
Vključno z ogromnimi piramidami v osrčju Aztekov, glavnega mesta Tenochtitlana, je tempelj Mayor kot ruska lutka, pravi arheolog Leonardo López Luján z mehiškega Nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino. »Ko kopljete po mezoameriški piramidi, najdete drugo, ki je starejša in manjša,« navdušeno pravi. V deveti od skupno 13 plasti so López Luján in njegova ekipa odkrili majhno skrinjo iz vulkanskega kamna, ki tako kot sam kompleks Mayor vsebuje veliko pomenskih plasti. V skrinji so našli 15 popolnoma ohranjenih antropomorfnih figuric iz serpentina, skupaj z azteškimi simboli vode in plodnosti, kot je morski pesek, par žezel v obliki klopotca, stotine kroglic iz zelenega kamna ter školjke, polži in korale. Plast templja, v kateri je bila najdena skrinja, je iz leta 1454, ko je pod Moctezumo I. (vladal od 1440–1469) tempelj doživel eno svojih najbolj impresivnih širitev. Toda same figurice so starejše in od drugod.
Te vrste figuric je običajno izdelovali ljudstvo Mezcala od okoli 500 pred našim štetjem do leta 680 našega štetja. Ljudstvo je imelo sedež na območju, ki je zdaj v jugozahodni mehiški državi Guerrero. V svojem najsvetejšem prostoru so Azteki predmete naredili po svoje, tako da so jih okrasili z barvo in položili v skrinjo kot daritve svojemu bogu dežja Tlalocu. »Tenochtitlan je bil središče mezoameriškega sveta,« pravi López Luján. Predmete so prinašali iz vseh provinc cesarstva in celo izven njegovih meja.
Urednik portala Student.si
