Ko vidimo dvopičje in oklepaj, točno vemo, kaj to pomeni. Nasmejan obraz je postal vseprisoten na spletu. Psihologi so celo preučili načine uporabe v elektronski pošti. Zdaj raziskovalci pravijo, da ne samo, da vemo, kaj pomeni znak :-), ampak ga na enak način naši možgani tudi dojamejo.
Raziskovalci z avstralske univerze Flinders so pokazali dvajset nasmejanih obrazov. Med temi obrazi so bili obrazi ljudi in smajliji. Med gledanjem je v predelu možganov, ki se primarno aktivira, sestavni del, imenovan N170, zaznal dejanski obraz. Signal, ki je v tem delu možganov največji, ko vidimo dejanske obraze, je bil visok tudi pri smajlijih. Raziskovalci pišejo, da to pomeni, da se emoji obnesejo podobno kot obrazi zaradi že znane konfiguracije.
Zanimivo je, da samo znak (-: pri udeležencih ni sprožili zaznave smajlija. Za ABC je vodilni raziskovalec Owen Church povedal, da če se to zaporedje obrne, potem možganska območja, ki so vključena v zaznavanje obraza, ne morejo obdelati slike kot obraz.
Owen meni, da je to zanimivo, ker kaže, da lahko integriramo svoj odziv. Seveda smo programirani za prepoznavanje človeških obrazov, vendar bi šele s specifičnim učenjem lahko ugotovili, da naj bi bila dvopičje in oklepaj obraz. Pravi, da je to popolnoma kulturno ustvarjen nevronski odziv, kar je resnično neverjetno. Ni prirojenega nevronskega odziva na smajlije, s katerimi se rodijo dojenčki. Pred letom 1982 ne bi bilo razloga, da bi znak 🙂 aktiviral občutljiva območja. Zdaj pa smo se naučili, da to predstavlja obraz.
Novinar
