Megalodon je lahko pojedel plen v velikosti orke

Megalodon, največji morski pes, ki je kdajkoli živel, je znan po svojih ogromnih zobeh v velikosti človeške roke. Vendar je fosilnih dokazov o njegovem celotnem telesu malo. Mednarodni raziskovalci so v sodelovanju z Univerza v Zürichu (UZH) iz izjemno ohranjenega primerka izdelali 3D računalniški model njegovega celotnega telesa. Njihovi rezultati kažejo, da je megalodon lahko v celoti zaužil plen v velikosti današnjih kitov ubijalcev in nato dva meseca divjal po morjih brez hrane.

Megalodon je bil sposoben pojesti plen dolg osem metrov

Rekonstruirani megadolon (Otodus megalodon) je bil dolg 16 metrov in je tehtal več kot 61 ton. Ocenjeno je bilo, da je lahko plaval s hitrostjo približno 1,4 metra na sekundo, da je vsak dan potreboval več kot 98.000 kilogramov kalorij in da je bil njegov želodec velik skoraj 10.000 litrov. Ti rezultati kažejo, da je megalodon lahko prepotoval velike razdalje in da je bil sposoben pojesti celoten plen, dolg do osem metrov. To je predvsem velikost sodobnih kitov ubijalcev (ork), ki so danes največji oceanski plenilci. Sposobnost uživanja velikih vrhunskih plenilcev primerljive velikosti pred milijoni let uvršča megalodona na višjo trofično raven od sodobnih vrhunskih plenilcev.

Dobro ohranjena hrbtenica omogoča rekonstrukcijo

To so ugotovitve mednarodne študije, izvedene v sodelovanju z UZH. Raziskava je bila mogoča le zaradi 3D-modelacije enega posameznega megalodona, ki je bil odkrit v šestdesetih letih 19. stoletja. V nasprotju z vsemi pričakovanji je v fosilnem zapisu ostal precejšen del njegove hrbtenice, potem ko je bitje pred približno 18 milijoni let v starosti 46 let umrlo v miocenskih oceanih Belgije.

»Zobje morskih psov so pogosti fosili zaradi svoje trde sestave, ki jim omogoča, da ostanejo dobro ohranjeni,« pravi prvi avtor Jack Cooper, doktorski študent na univerzi Swansea. »Vendar so njihova okostja iz hrustanca, zato le redko okamnijo. Zato je megalodonova hrbtenica z belgijskega Kraljevega inštituta za naravoslovne vede edinstven fosil.«

Od posameznega vretenca do celotne telesne mase

Raziskovalna skupina, v kateri so raziskovalci iz Švice, Velike Britanije, ZDA, Avstralije in Južne Afrike, je najprej izmerila in skenirala vsako posamezno vretence, nato pa rekonstruirala celoten steber. Nato so stolpec pritrdili na 3D-skeniranje zobovja megalodona iz Združenih držav Amerike. Model so dokončali tako, da so okostju dodali meso s pomočjo 3D-skena telesa velikega belega morskega psa iz Južne Afrike.

»Teža je ena najpomembnejših lastnosti vsake živali. Pri izumrlih živalih lahko s sodobnimi metodami digitalnega 3D-modeliranja ocenimo telesno maso in nato ugotovimo povezavo med maso in drugimi biološkimi lastnostmi, kot sta hitrost in poraba energije,« pravi soavtor John Hutchinson, profesor na Kraljevem veterinarskem kolidžu v Združenem kraljestvu.

Čezoceanski superapeksni plenilec

Visoke energijske potrebe bi lahko pokrili s hranjenjem s kalorično bogatim kitovim mastnim mesom, na katerem so v fosilnih zapisih že našli sledi ugriza megalodona. Z modelom optimalnega prehranjevanja potencialnih srečanj z megalodonovim plenom je bilo ugotovljeno, da je lahko morski pes z zaužitjem enega samega 8 metrov dolgega kita preplaval na tisoče kilometrov čez oceane, ne da bi se dva meseca ponovno prehranjeval. »Ti rezultati kažejo, da je bil ta orjaški morski pes čezoceanski superapeksni plenilec,« pravi Catalina Pimiento, profesorica na Univerzi v Zürichu in glavna avtorica študije. »Izumrtje tega ikoničnega orjaškega morskega psa je verjetno vplivalo na globalni prenos hranil in osvobodilo velike kite močnega plenilskega pritiska.«

Celoten model se zdaj lahko uporablja kot osnova za prihodnje rekonstrukcije in nadaljnje raziskave. Nove biološke ugotovitve, ki izhajajo iz te študije, predstavljajo preskok v našem znanju o tem izjemnem super plenilcu in pomagajo bolje razumeti ekološko funkcijo, ki jo imajo megafaunske vrste v morskih ekosistemih, ter obsežne posledice njihovega izumrtja.

Tilen Kemperle

Novinar