Malomarna raketa SpaceX povzročila luknjo v Zemljini atmosferi

Space shuttle takes off on background of blue sky. 3d illustration.
Foto: 3DSculptor iz iStock

Eksplozija rakete Starship podjetja SpaceX je povzročila momentarno ozonsko luknjo. Prvič v zgodovini človeštva je luknjo v ionosferi povzročila eksplozija, vendar vse kaže, da ne zadnjič.

18. novembra lansko leto je iz vzletišča v Boca Chici v Mehiki drugič poletela raketa Starship podjetja SpaceX. Vse je kazalo dobro, spodnji del rakete, ki nosi motorje se je kot po načrtu ločil od zgornjega dela, ki bo v prihodnosti nosil tovor. Vendar kmalu po ločitvi je spodnji del rakete razneslo. 4 minute pozneje pa je na višini 150 km eksplodiral tudi drugi del rakete. Slednja eksplozija je bila mnogo močnejša in je zaradi svoje nadmorske višine začasno ustvarila luknjo v ionosferi.

Prvič v zgodovini je za luknjo kriva eksplozija

Luknjo v enem izmed plaščev plinov in elektronov, ki ščitijo Zemljo pred sevanji iz vesolja, je zaznalo več merilnih naprav. Znanstveniki z Ruske akademije znanosti in inštituta ISTP so 26. avgusta objavili rezultate raziskave, ki kažejo obseg in posledice eksplozije visoko v zemeljski atmosferi. Kot je povedal vodja raziskave Yury Yasyukevich, je to prvi primer ozonske luknje zaradi eksplozije. »Manjše luknje redno nastajajo, ko izpusti iz rakete reagirajo z ioni v ionosferi, prvič pa smo zaznali večjo nepravilnost, ki jo je povzročila eksplozija.«

Kaj je ionosfera?

Zemljino atmosfero sestavlja več plasti. Najnižja je troposfera, ki sega do 12 km v nebo. Naslednja je stratosfera z višino med 12 in 55 kilometri nad Zemljo. Sledi mezosfera od 55 do 85 kilometrov nadmorske višine. Sledita termosfera in eksosfera. Prva sega od konca mezosfere do 500-1000 km nad nami. Njena gornja meja se spreminja s sončno aktivnostjo. Eksosfero nekateri jemljejo kot del Zemljine atmosfere, drugi pa že kot medplanetarni prostor.

Naša ionosfera se nahaja na višinah med 80 in 500 kilometrov, torej v mezosferi. Njeno ime izhaja iz dejstva, da v tem predelu sevanja iz vesolja in predvsem s Sonca ločijo atomska jedra od elektronov, nastane plast prostih elektronov oz. ionov. Ionosfero s pridom uporabljamo za pošiljanje radijskih signalov in nepravilnosti v njej lahko ustvarijo kratke stike v komunikaciji.

plasti atmosfere
Foto: on Severe Weather Europe

Raketa Starship

rakete
Foto: on BBC

Starship je največja raketa, ki jo je ustvarilo človeštvo. Kot tudi druge je sestavljena iz spodnjega, pogonskega dela in zgornjega dela, ki prevaža tovor ali posadko. Ime Starship je okrajšava za oba dela.

Spodnji del oz. raketa se imenuje Super Heavy, zgornji oz. vesoljsko plovilo pa nosi ime Starship. Sposobna je ponesti 150 ton tovora in je namenjena večkratni uporabi (razen kadar jo raznese seveda). Direktor SpaceX Elon Musk obljublja, da bo človeštvo s pomočjo te rakete končno ustvarilo stalno bazo na Luni in pozneje na Marsu.

Rakete redno povzročajo ionosferske luknje, sploh tiste od SpaceX

Ko je vesoljsko plovilo Starship eksplodiralo 150 kilometrov nad Zemljo, globoko v ionosferi, je sunek ustvaril luknjo v juhi ionov, ki je trajala med 30 in 40 minut. Znanstveniki še vedno ne vedo, kako velika je bila luknja na svojem vrhuncu.

Kot je bilo rečeno, manjše luknje v ionosferi nastajajo vedno, ko raketa potuje skoznjo. Še posebej raketa Falcon 9 istega podjetja je znana po tem, da s svojimi luknjami ustvari rdeče avrore, ki so jih znanstveniki poimenovali kar SpaceX avrore. Te nastanejo zaradi reakcije med gorivom in ionosfero, pri kateri se prosti elektroni ponovno povežejo z atomskimi jedri. Po določenem času se atomi spet ionizirajo – sprostijo elektrone – kar povzroči avroro.

Vivid magenta and red hue northern light sky with spectacular starry display over mountain and valley silhouette
Slika je simbolična. Za auroro take velikosti bi potrebovali veliko več raket. Foto: Danielle Griffin iz iStock

V našem primeru pa do avrore ni prišlo. Ker je luknja nastala zaradi fizičnega sunka eksplozije in ne zaradi kemijske reakcije, znanstvenike bega, kakšne posledice bi to lahko imelo. Hkrati pa Yury Yasyukevich še pove, da je to odlična priložnost, da zvemo več o naravi naše atmosfere – sreča v nesreči torej.

To je bil drugi izmed testnih poletov SpaceX-ovega Starshipa. Pri prvem se je raketa nepričakovano ujela v Zemljino gravitacijsko polje na višini 29 kilometrov in so jo mogli inženirji razstreliti. Tretji poskus 14. marca letos je bil uspešen, vendar se je raketa ob vrnitvi izgubila nekje v Indijskem oceanu. Toliko o večkratni uporabi.

Prejšnji članekOdkritje nove vrste mesojedega dinozavra
Naslednji članekKrvodajalske akcije v oktobru 2024

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.