V filmu Jurski park so genski zapis za dinozavra pridobili iz komarja, ujetega v jantar. V resnici je to skoraj nemogoče, obstaja pa drug precej bogat vir dednine davno izumrlih živali, ki je bil dolgo spregledan. Iztrebki plenilcev namreč lahko vsebujejo precej DNK njihovega plena. Znanstvenikom je na ta način uspelo rekonstruirati mitohondrijski genom dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis).
Dlakavi nosorog: Geni pridobljeni iz iztrebkov hijen
DNK so pridobili iz dveh fosiliziranih iztrebkov jamskih hijen (Crocuta crocuta spelea). Iztrebka, ki izvirata iz srednjega paleolitika (obdobje se je začelo pred približno 300.000 leti in končalo pred 30.000 leti), so našli na ozemlju današnje Nemčije. Bila sta del ene izmed muzejskih zbirk, kar je pogosto za tovrstne primerke.
Foto: VALERII PLOTNIKOV iz iStock
Pred letom dni je izšel članek, ki je zatrjeval, da so fosilizirani iztrebki v muzejskih zbirkah spregledan in premalo uporabljan vir pri preučevanju biološke zgodovine našega planeta. Avtorji se očitno niso motili. Skupina znanstvenikov pod vodstvom molekularnega biologa Petra Andreasa Seeberja je s posebnim orodjem iz fosiliziranih iztrebkov najprej ekstrahirala material. Nato so DNK pripravili za branje in rezultate uporabili za sekvenciranje DNK. Čeprav je bil DNK že nekoliko degradiran, jim je uspelo pridobiti genetski material tako jamske hijene kot tudi dlakavega nosoroga.
Prva rekonstrukcija genoma jamskih nosorogov
Gre za prvi rekonstruiran genom jamskih nosorogov iz Evrope. Vsi prejšnji genomski podatki o tej vrsti namreč prihajajo iz sibirskih živali. Iz tega bi zato med drugim lahko našli določene regionalne razlike med čredami nosorogov. Poleg tega odkritje znanstvenikom dokazuje, da je genski zapis mogoče dobiti iz zelo raznovrstnega materiala. Znanstveniki so med drugim zapisali, da se iz iztrebkov lahko naučimo tudi veliko o prehrani prazgodovinskih živali in ljudi, o parazitih, s katerimi so se okužili ter o spremembah v človeški črevesni mikroflori.
V raziskavi so pridobljeni genom primerjali z drugimi genomi, tako modernih kot prazgodovinskih vrst. Čeprav so pridobili podatke zgolj enega samega primerka jamskega nosoroga, je bilo to dovolj, da so spoznali pomembna dejstva o razvoju vrste. Opazili so namreč očitno razliko med evropskimi in sibirskimi primerki dlakavega nosoroga, kar pomeni, da se je vrsta že dolgo časa nazaj začela diferencirati.
Evropski nosorog naj bi se začel odcepljati pred 2,5 milijona do 150,000 leti. To neposredno nasprotuje hipotezi, da so se nosorogi v Zahodno Evropo razširili v poznem pleistocenu.
Novinar
