Znanstveniki predvidevajo, da bo človeštvo do leta 2050 potrebovalo 70 % več hrane. Za širjenje kmetijstva že zdaj vsak dan posekamo stotine hektarjev deževnega gozda in ta številka lahko le še raste. Poleg polj soje, ki so zaradi tega na slabem glasu, še večji problem predstavljajo površine namenjene gojenju živali za zakol.
Kljub temu, da v razvitem svetu potreba po mesu v zadnjih letih pada, države v razvoju to nadoknadijo in presežejo. Stotine milijonov ljudi, ki jih je globalni razvoj potegnil iz najhujše revščine zdaj pričakuje meso na svojih krožnikih, kot so to pričakovali američani v zlatih dvajsetih.
Ker nadaljnje sekanje gozdov vodi v ekološko katastrofo, imamo le dve možni poti. Ali močno znižamo porabo mesa na globalni ravni ali pa močno spremenimo naš način pridobivanja mesa. Ta novi način bi lahko bilo gojenje mesa in vitro oz. v laboratorijih v bioreaktorjih.
Kaj je in vitro meso?
Postopek gojenja mesa v laboratoriju je zapleten, vendar poenostavljeno gre nekako tako: nekaj mišičnih celic naselimo v bioreaktor in jim dovajamo hranila, hormone ter rastne faktorje. S tem simuliramo procese, ki bi se dogajali v telesu med celicami in krvnim obtokom. Celice rastejo in se množijo. Čez nekaj časa smo vzgojili kos mesa, brez da bi bil ta kadarkoli del živali.
Resnici na ljubo, gojenje mesa v laboratorijih je še vedno v povojih. Leta 2013 je bila predstavljena prva pleskavica, ki je stala 300.000 evrov in bila skoraj tako dobra kot prava. Dobrih deset let pozneje na svetu obstaja okoli 200 podjetij, ki se ukvarja s to tehnologijo. Od njih jih le peščica proizvaja meso za prodajo in celo slednje večino svojih moči namenjajo raziskavam. In-vitro vzgojeno meso je pač težko in drago pridelati. Morda nekega dne potencialno nadomesti klavnice, vendar vse kaže, da je do tja še dolga pot. S tem problemom se je pred kratkim ukvarjala skupina raziskovalcev z dveh kalifornijskih univerz.
V svoji raziskavi so se osredotočili na scenarij, kjer človeštvo drastično poveča proizvodnjo mesa iz laboratorija v upanju, da je slednje bolj okolju prijazno. Njihov zaključek je jasen: to bi vodilo v še večjo okoljsko katastrofo. Oglejmo si razloge zakaj.
Zahtevna in draga izdelava
Da bodo mesne celice v bioreaktorju rasle, jim moramo dovesti vse hranljive snovi, ki jih sicer premore živalsko telo. Poleg sladkorja so tu še vitamini, minerali, soli, encimi, rastni hormoni in še kaj. Narava je poskrbela, da telo te snovi izdela samo oz. jih pridobi iz hrane preko metabolizma. V primeru in-vitro reje pa imamo desetine snovi, ki jih je treba izolirati od drugje in jih v pravih merah dozirati v bioreaktor. Lahko si predstavljate, da so to zapleteni in dragi procesi, tako za denarnico kot za okolje.
Živalske celice je zelo težko gojiti izven živali
Gojenje živalskih celic je veliko bolj zahtevno kot ostali biotehnološki procesi, ki jih že izvajamo. Pri izdelavi piva ali vina moramo le dodati prave kvasovke in jim zagotoviti ugodno temperaturo, ostalo storijo same.
Za sojino omako na prepraženo sojo nacepimo plesen roda Aspergillus, zagotovimo pravo temperaturo in dobro prezračevanje, ostalo pa plesen opravi sama. Enako velja za plesnive sire. Penicilin pridobivamo iz plesni roda Penicillium, ki je srečna z minimalnimi pogoji, paziti moramo le, da v bioreaktor ne vstopi kakšen tujek.
Pri gojenju živalskih celic pa se stvari zapletejo. Poleg vseh laboratorijskih standardov moramo celicam simulirati okolje, ki ga je narava ustvarila v telesu dotične živali. Medtem ko so kvasovke, plesni ali bakterije ustvarjene za življenje v minimalnih pogojih, so živalske celice veliko bolj občutljive. Če bi rekli, da moramo z njimi delati v rokavicah, še nismo rekli dovolj.
Za in-vitro gojenje mesa, morajo biti enaki standardi kot za izdelavo zdravil
Prvo pravilo laboratorija je sterilnost in drugo natančnost. Za vzgojo živalskih celic v laboratoriju velja isti standard kot tisti za izdelavo zdravil. Ko tovarna zdravil Krka zažene svoj polkubični reaktor, iz njega dobi tisoče tablet. Po drugi strani z isto količino mesa verjetno ne nahramimo niti 100 ljudi. Cena procesa (spet, tako finančna kot okoljska) je pa skoraj enaka.
Človeštvo zahteva preveč mesa
Logično nadaljevanje prejšnje točke je, da bi morali za prehrano človeštva z umetno vzgojenim mesom, postaviti ogromno res ogromnih laboratorijev.
Tu se vse skrbi raziskovalcev iz Kalifornije združijo v eno: z zdajšnjo tehnologijo laboratorijske reje, bi takšen podvig še bolj škodil naravi kot trenutna mesna industrija.
Vendar ostaja upanje. Raziskovalci priznavajo, da niso upoštevali potencialnih napredkov v tehnologiji in-vitro gojenja mesa, ki bi lahko vse spremenili. Prav tako v izračune niso dodali komponente širjenja produkcije, za katero vemo, da velja pravilo: več kot izdelaš naenkrat, nižja je cena.
Novinar
