Kreativnost pri študentih

Nacionalni raziskovalni svet je ustvarjalnost označil za ključno spretnost 21. stoletja, vendar ni idealnega in sprejetega načina, kako prepoznati ustvarjalne mlade ljudi in spodbujati njihovo ustvarjalnost kot del njihovega izobraževanja. Nova študija Univerze v Kansasu je pokazala, da čeprav je ustvarjalnost že dolgo priznana, obstajajo tri glavne metode za njeno ocenjevanje pri mladih. Te metode imajo prednosti in slabosti, vključno s pristopi, ki temeljijo na rasni pripadnosti, spolu in razredu.

Analiza študije

Raziskovalci Univerze v Kansasu so analizirali študije, objavljene v osmih glavnih revijah o ustvarjalnosti, psihologiji in izobraževanju med letoma 2010 in 2021, da bi dobili boljšo sliko o stanju ocenjevanja ustvarjalnosti. Rezultati so pokazali, da se ustvarjalnost še vedno ocenjuje predvsem s testi divergentnega mišljenja ali ustvarjalnosti, vprašalniki za samoporočanje, subjektivnimi tehnikami na podlagi izdelkov in ocenjevalnimi lestvicami. To pomanjkanje inovacij pri ocenjevanju kaže, da je potreben izpopolnjen pristop za oblikovanje ustvarjalnih profilov študentov, boljše razumevanje razvoja ustvarjalnosti v času izobraževanja in njeno spodbujanje na več področjih šolanja, menijo raziskovalci.

»Veliko se govori o tem, koliko izboljšav potrebujejo raziskave ustvarjalnosti v izobraževanju. Ustvarjalnost želimo spodbujati skupaj s šolami in učenci z ocenami, ki jih je mogoče uporabiti v razredih. Prav tako želimo reformirati sedanje visoko zastavljene, ozko usmerjene standardizirane teste v izobraževanju – morda z uporabo ocenjevanja ustvarjalnosti kot alternative,« je dejala Haiying Long, izredna profesorica pedagoške psihologije in glavna avtorica študije. »Toda preden bomo lahko dosegli te cilje, si želimo bolje predstavljati stanje ocenjevanja ustvarjalnosti v izobraževanju v zadnjem desetletju in razumeti, kaj je bilo storjeno in kaj je treba storiti.«

Študija, napisana s soavtorji Barbaro Kerr, ugledno profesorico Williamson Family za svetovalno psihologijo, ter Trino Emler in Maxom Birdnowom, doktorandoma na področju vodenja izobraževanja in študij politik, vsi raziskovalci na Univerzi v Kansasu, je bila objavljena v reviji Review of Research in Education.

Kaj je analiza še pokazala?

Analiza je pokazala tudi, da so raziskave o ocenjevanju ustvarjalnosti ponavadi enakomerno razdeljene med pedagoške in psihološke ocene. Tiste s področja izobraževanja se običajno bolj osredotočajo na visokošolsko izobraževanje kot na izobraževanje K-12 (razpon let javno podprtega osnovnega in srednješolskega izobraževanja v Združenih državah), medtem ko so psihološke študije v veliki meri odvisne od študentov psihologije kot raziskovalnih subjektov. To je lahko problematično, so zapisali avtorji, saj so ti študenti večinoma svetlopolti in ženske, kar pomeni, da ne predstavljajo širše slike o tem, kako ocene vplivajo na različne populacije.

Študije so tudi vse bolj mednarodne. Ta trend je spodbuden, vendar so Združene države še vedno vodilne na tem področju. Zaradi tega študenti v številnih državah ne dobivajo ustvarjalnih ocen, drugi pa opravljajo ocene, razvite v ZDA, ki pogosto niso neposredno prevedljive v druge jezike in kulture, je dejala Longova.

Trije glavni pristopi

Ocenjevanje ustvarjalnosti se deli na tri glavne pristope, med katerimi so najpogostejši testi ustvarjalnega ali divergentnega mišljenja. Čeprav so se ti testi izkazali za zanesljive in veljavne pri ocenjevanju sposobnosti divergentnega mišljenja študentov, pa po mnenju raziskovalcev pogosto ne preverjajo vseh možnih področij in se običajno osredotočajo le na inteligentnost ali pa so osredotočeni predvsem na en vidik, kot so kognitivni, čustveni ali konativni vidiki ustvarjalnosti. Ta težava je v različni meri obstajala tudi pri vprašalnikih za samoporočanje in ocenjevanju na podlagi izdelkov. Analiza je pokazala, da se pojavljajo novi pristopi k ocenjevanju ustvarjalnosti, vendar se večina raziskav še vedno osredotoča na prevladujoče pristope zadnjih nekaj desetletij.

»Vsi ti pristopi se na tem področju uporabljajo že dolgo časa,« je dejala Longova. »Pojavljajo se novi testi ali lestvice, ki se osredotočajo na druge vidike ustvarjalnosti, kot so ustvarjalni potencial, ustvarjalna samoučinkovitost, ustvarjalnost na različnih področjih, vendar pregled kaže, kako zelo se področje ne spreminja. Če področja ne želite spremeniti, ga je težko izboljšati.«

Morda je najbolj zaskrbljujoče, da so študije o ocenjevanju ustvarjalnosti izvedene predvsem s svetlopoltimi študenti v Združenih državah Amerike in pogosto nimajo podatkov o rasni ali etnični sestavi študentov v mednarodnih študijah. To preprečuje nadaljnje razumevanje, kdo je in kdo ni ocenjen ter ali obstajajo kakršne koli težave s pravičnostjo, so zapisali avtorji. Prav tako je bil redko obravnavan vpliv spolne socializacije na ustvarjalnost deklet v izobraževanju K-12, redko pa so bila obravnavana vprašanja privilegijev in socialno-ekonomske neenakosti – na primer, kateri učenci v neprivilegiranih šolah so ocenjeni.

Zaključki študije

Avtorji študijo zaključujejo z nekaj priporočili za odpravo pomanjkljivosti ocenjevanja ustvarjalnosti v izobraževanju. Idealno bi bilo, če bi pri vseh učencih že v vrtcu opravili pregled kognitivnih, osebnostnih in motivacijskih značilnosti, da bi določili izhodišča za ustvarjalni pristop, na ključnih stopnjah pa bi jih ponovno ocenili. Uporaba več pristopov za prepoznavanje in spodbujanje študentov k uporabi ustvarjalnosti na različnih področjih ter uporaba ocenjevanja zunaj tradicionalno prevladujočih pristopov bi prav tako bolje služila študentom, so zapisali. Vendar pa raziskovalci priznavajo, da so na poti do tega cilja izzivi, vključno z boljšim prenosom raziskav iz laboratorija na učitelje, ki potrebujejo ocene v razredih. Da bi to rešili, so avtorji pozvali tudi k tesnemu sodelovanju med raziskovalci ustvarjalnosti in pedagogi v šolah z uporabo storitvenega modela in zagotavljanjem večjega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev na področju ustvarjalnosti.

Longova je pohvalila svoje sodelavce v skupini za raziskovanje ustvarjalnosti na Univerzi v Kansasu, vključno s soavtorji ter uglednima znanstvenikoma z Univerze v Kansasu Yongom Zhaom in Nealom Kingstonom, ki se ukvarjata z inovativnimi načini ocenjevanja ustvarjalnosti in si zastavljata globlja vprašanja o tem, kdo ocenjuje ustvarjalni potencial, kako lahko ocenjevanje ustvarjalnosti na splošno reformira izobraževalno ocenjevanje, izboljša ustvarjalno izobraževalno izkušnjo študentov ter prispeva k pravičnemu in demokratizacijskemu izobraževanju.

To področje želijo izboljšati

»Vrzel med raziskavami in prakso želimo zapolniti z boljšimi načini prepoznavanja ustvarjalnih študentov. Ko so študenti izbrani za programe za nadarjene in talentirane, to večinoma temelji na inteligenci in le redko na testih ustvarjalnosti,« je dejala Longova. »Če menite, da učenec nima visokih inteligenčnih sposobnosti, ne bo izbran za te programe. V šolskih okrožjih se za identifikacijo nadarjenih in talentiranih študenov uporablja ta ocena ustvarjalnosti. Šteje se, da je le stranski učinek inteligentnosti. Hkrati pa vidimo, da ocenjevanje ustvarjalnosti obeta reševanje teh vprašanj. Z njimi je mogoče pridobiti bolj pravične informacije, kot jih pridobivajo zdaj, zato želimo to področje potisniti naprej in ga izboljšati.«

Tilen Kemperle

Novinar