Ljudje smo razvili številne izjemne sposobnosti, a ena nam ostaja nedosegljiva – sposobnost letenja brez pomoči. Ptice in netopirji lahko letijo zaradi svoje posebne anatomske zgradbe, vendar ljudje nimamo lahkih kosti ali dovolj močnih mišic, da bi dvignili lastno telesno težo. A kaj, če bi se lahko prilagodili? Kako velika bi morala biti naša krila, da bi nas dejansko dvignila v zrak? Znanstveniki so izračunali nekaj presenetljivih podatkov o tem hipotetičnem scenariju.
Kako velik razpon kril bi potrebovali?
Da bi se človek lahko dvignil v zrak, bi moral imeti ustrezno razmerje med telesno težo in površino kril. Po izračunih Tyja Hedricka, profesorja biologije na Univerzi Severne Karoline v Chapel Hillu, bi oseba, težka 70 kilogramov in visoka 1,5 metra, potrebovala približno 6-metrski razpon kril.
»Kar se mi je zdelo presenetljivo malo,« je dejal Hedrick.
Izračun temelji na enačbi, ki jo je razvil Robert Nudds, višji predavatelj bioloških znanosti na Univerzi v Manchestru, in jo leta 2007 objavil v reviji Journal of Avian Biology. V njej je opisal skaliranje ptičjih kril glede na telesno maso, kar daje vpogled v to, kako bi lahko teoretično deloval tudi človeški let.
Anatomske prilagoditve za letenje
Toda samo pritrditev para kril ne bi zadostovala – naša anatomija bi se morala temeljito spremeniti. Ljudje bi poleg kril potrebovali tudi dodatne mišice in spremenjeno zgradbo skeleta. Michael Habib, raziskovalni sodelavec na Inštitutu za dinozavre v Prirodoslovnem muzeju okrožja Los Angeles, pojasnjuje, da bi za klasičen videz angelskega letenja s pernatimi krili potrebovali dodatno lopatico in močne prsne mišice.
Habib meni, da bi bila netopirju podobna krila bolj praktična, saj bi celotna roka in dlan tvorili nosilno površino krila, ki bi bilo prekriveno z membrano. To bi omogočalo učinkovitejšo kontrolo letenja, a bi zahtevalo tudi bistveno večje in močnejše prsne mišice. »Imeli boste prsni koš, ki bo štrlel navzven,« je pojasnil Habib, »in super, super močan hrbet.«
Bi ljudje sploh lahko leteli?
Letalne živali so specializirane za različne načine letenja – od plapolanja do lebdenja in drsenja. Kakšen letalec bi bil človek, je odvisno od njegove telesne zgradbe in moči mišic. Habib pojasnjuje, da imajo ptice, ki veliko mahajo s krili, krajša in močnejša krila, medtem ko imajo ptice, kot je albatros, daljša krila, ki jim omogočajo drsenje. Ljudje bi verjetno potrebovali kompromis med tema dvema tipoma, pri čemer bi daljša krila omogočala večjo vzgon.
Še en pomemben dejavnik je vzlet. S 6-metrskimi krili bi bilo izjemno težko vzleteti samo z nogami. Hedrick opozarja, da bi velikost kril otežila odriv s tal, saj bi v bližini tal zmanjkalo prostora za učinkovito zamahovanje. Habib predlaga t. i. »kvadrupedalno izstrelitev« – način, pri katerem bi človek uporabljal vse štiri okončine za odriv. Ta metoda je značilna za pterozavre, prve vretenčarje, ki so razvili sposobnost letenja pred več kot 200 milijoni let, in nekatere netopirje, kot so vampirski netopirji, ki lahko hitro stečejo in nato vzletijo.
Morda res ne bomo leteli, a misel je vseeno zabavna
Seveda imajo leteče živali za seboj milijone let evolucije, ki jim je omogočila optimalne anatomske prilagoditve. Ljudje pa bi za letenje potrebovali ne le ogromna krila in močne mišice, temveč tudi spremembe v celotni strukturi telesa. »Potrebovali bi veliko drugih prilagoditev, ki so jih ptice pridobile skozi leta,« poudarja Hedrick.
Čeprav ostaja letenje brez pripomočkov za ljudi zgolj znanstvena fantastika, tovrstne študije pomagajo bolje razumeti biomehaniko gibanja ter evolucijske omejitve, ki določajo, zakaj so nekatere živali sposobne letenja, druge pa ne. Morda nekoč ne bomo potrebovali pernatih ali membranskih kril, saj bo tehnologija omogočila umetne izboljšave človeškega telesa, vendar ostaja vprašanje – bi si res želeli leteti, če bi za to morali popolnoma spremeniti svojo zgradbo telesa?
Novinar
