Včasih pride tudi trenutek, za kakšen malo bolj zabaven članek. No, ta je takšen. Teorija neskončne opice trdi, da bi opica, ki bi neskončno dolgo naključno pritiskala tipke na pisalnem stroju, slej ko prej po naključju ustvarila celotna dela Williama Shakespeara. Ta znani miselni eksperiment, ki nas uči o verjetnosti in naključju, pogosto srečamo v popularni kulturi, od risanke Simpsonovi do TikToka. Vendar nova študija raziskovalcev z Univerze za tehnologijo v Sydneyju (UTS) razkriva, da bi za uresničitev tega podviga potrebovali nepredstavljivo veliko časa – tako dolgo, da bi bila celo življenjska doba našega vesolja občutno prekratka.
Razumevanje teorije neskončne opice
Teorija neskončne opice se zanaša na koncept neskončnosti, bodisi v smislu neskončnega števila opic ali neskončno dolgega časovnega obdobja. To pomeni, da bi opica ob neskončnem času in priložnostih resnično lahko ustvarila Shakespearjeva dela ali kakršnokoli drugo literarno mojstrovino zgolj po naključju. Raziskovalca Stephen Woodcock in Jay Falletta z UTS sta se odločila preučiti teorijo v realnih okvirih, omejenih s končnim vesoljem. Njuna študija, objavljena v recenzirani reviji Franklin Open, podrobno raziskuje verjetnost, da bi omejeno število opic v omejenem času uspelo natipkati smiselna zaporedja besed.
V svoji analizi sta raziskovalca predpostavila, da ima tipkovnica 30 tipk, ki vključujejo vse črke angleškega jezika ter nekaj osnovnih ločil. Nato sta preverjala, kakšne možnosti bi imela opica za ustvarjanje določenih zaporedij besed, če bi tipkala z eno tipko na sekundo do konca vesolja. Študija, čeprav resna in zasnovana s strogo znanstveno metodo, vsebuje tudi pridih humorja, saj na ilustrativen način izpostavlja, kako nerealna je teorija, če jo presojamo skozi omejen čas in vire.
Kakšne so realne možnosti?
Raziskava razkriva, da je verjetnost, da bi en sam šimpanz v svojem življenju natipkal besedo »bananas«, približno 5 %. Če bi pri tipkanju sodelovala celotna populacija 200.000 šimpanzov, ki trenutno živijo na Zemlji, bi se verjetnost ustvarjanja enega samega Shakespearovega dela sicer nekoliko povečala, vendar bi bila za ustvarjanje celotnega Shakespearovega opusa skorajda nična tudi ob koncu vesolja, ki bo po ocenah trajalo približno 10 s potenco na 100 let. Tudi ob večji hitrosti tipkanja ali povečanju števila šimpanzov bi se ustvarjanje kompleksnih besedil še vedno zdelo skrajno malo verjetno.
»Ni verjetno, da bi, tudi ob izboljšani hitrosti tipkanja ali povečanju populacije šimpanzov, delo opic kdaj postalo izvedljivo orodje za razvoj resnejših pisnih del,« so komentirali avtorji študije.
Paradoks neskončnosti in omejitev
Teorija neskončne opice tako ostaja zanimiv, a matematično paradoksalen koncept, saj se rezultat ob neskončnem številu virov povsem razlikuje od tistega, kar je mogoče ob realističnih omejitvah. Profesor Woodcock teorijo primerja z drugimi paradoksi, kot sta Petersburgov paradoks in Zenonov paradoks, ki izpostavljajo razlike med teoretičnimi možnostmi in dejanskimi rezultati v omejenem vesolju.
Čeprav nas teorija spodbuja k razmišljanju o neverjetnih možnostih naključja, nas hkrati opozarja na omejitve naših virov in časa, v katerih živimo. Z razvojem umetne inteligence in generativnih modelov, ki lahko simulirajo ustvarjalnost, ta miselni eksperiment odpira nova filozofska vprašanja o naravi kreativnosti, pomenu in zavesti. Hkrati pa nas opominja, da ljudi in človeške ustvarjalnosti ne moremo preprosto zamenjati z opicami.
Novinar
