Čeprav so maščobe nujen del uravnotežene prehrane, jih telo za najrazličnejše namene sintetizira tudi samo. Poleg tega, da so zelo priročne za skladiščenje energije, v telesu opravljajo pomembne funkcije in omogočajo sintezo drugih biološko pomembnih molekul. Njihova sinteza je skrbno regulirana in odvisna od trenutnega energijskega stanja v organizmu. Zato kopičenje maščobnih zalog ni le posledica prekomernega vnosa maščob, temveč energijsko bogate hrane nasploh. Preberi si tudi o vplivu hormonov in drugih dejavnikov na ta proces.
Zakaj maščobe nujno potrebuješ?
Čeprav se jih številni bojijo, so maščobe nujne za preživetje. Omogočajo shranjevanje energije, sestavljajo celično membrano, nanje pa se pritrdijo tudi membranski proteini. Med maščobe sodijo tudi encimski kofaktorji, signalne molekule, pigmenti, transporterji, antioksidanti in detergenti. Gre torej za raznovrstno skupino biološko pomembnih molekul, ki vključuje mnogo več kot zgolj maščobne zaloge v adipocitih. Tudi te pa imajo svoj namen: oksidacija maščobnih kislin je v mnogih organizmih namreč glavni vir energije. Za hibernirajoče živali, kot je medved, so maščobe pozimi skoraj edini vir energije. Pri njihovi presnovi te živali dobijo tudi dovolj vode za preživetje. Zanimivo je, da imajo kamele ravno zaradi tega v svojih grbah shranjene maščobe (ne vode, kot mnogi zmotno mislijo).
Zakaj telo tako rado skladišči maščobe?
Za ljudi velja, da približno tretjina energije, ki jo porabimo, izvira iz triacilglicerolov (ki sodijo med maščobe) v hrani. Poleg tega približno 80 odstotkov energijskih potreb srca in jeter pokrijemo z oksidacijo maščobnih kislin. Med počivanjem so te glavni energijski vir tudi za skeletne mišice. V primerjavi s polisaharidi imajo maščobe številne ugodne lastnosti za skladiščenje in predstavljajo optimalno obliko skladiščenja energije. Ker so bolj reducirane, dajo maščobne kisline več energije na ogljik kot ogljikovi hidrati.
Zaradi nepolarnosti vežejo manj vode in s tem zavzamejo manj »prostora« oziroma dodatne teže na shranjeno količino energije. Maščobe, shranjene v lipidnih kapljicah, tako služijo dolgoročnim energijskim potrebam. Ker je zanje značilna počasna »dostava«, manjši del energije v telesu najdemo v obliki glukoze oziroma glikogena, ki poskrbita za kratkoročne energijske potrebe in sta hitro na voljo. Povprečen človek ima v obliki maščob shranjene dovolj energije, da bi brez drugih energijskih virov lahko preživel tri mesece.
Razgraditi ali sintetizirati maščobe?
Razgradnja oziroma katabolizem maščobnih kislin je nasproten proces biosintezi oziroma anabolizmu. Pri katabolizmu v mitohondriju iz maščobnih kislin nastane acetil koencim A. Pri anabolizmu maščobnih kislin pa poleg acetil koencima A potrebujemo tudi malonil koencim A.
Ta proces pri živalih poteka v citosolu, pri rastlinah pa v kloroplastih. Ker sta procesa ravno nasprotna, je nujno, da sta skrbno uravnana in potekata v pravšnji meri. Pri vretenčarjih imajo ključno vlogo pri regulaciji sinteze maščobnih kislin hormoni: inzulin, glukagon in adrenalin. Inzulin se sprošča, ko je v organizmu na voljo dovolj energije (na primer po obroku), zato spodbuja sintezo maščobnih kislin. Sproži aktivacijo encima citrat liaza, ki pretvarja citrat v acetil koencim A.
Glukagon in adrenalin pa telesu sporočata, da je potrebno sprostiti energijske zaloge. Delujeta tako, da inaktivirata encim acetil koencim A karboksilazo, ki je potreben pri nadaljnjih reakcijah acetil koencima A za sintezo maščobnih kislin. Poleg teh treh hormonov na sintezo maščobnih kislin vplivajo tudi nekateri vmesni produkti teh procesov: povišana koncentracija citrata na primer aktivira acetil koencim A karboksilazo in s tem pospeši sintezo maščobnih kislin.
Povišana koncentracija palmitoil koencima A pa ta encim zavre, s tem pa zavre tudi celotno sintezo maščobnih kislin. Kaj točno se zgodi, ko telo ugotovi, da je potrebna sinteza ali razgradnja maščob, pa si lahko pogledaš v posnetku:
Novinar
