Kisikova maska lahko reši življenje obolelim s koronavirusom, a marsikje jih primanjkuje
Z epidemijo koronavirusa se je tudi širša publika zavedla pomembnosti kisikovih mask v bolnišnicah. Vse tiste ljudi, ki imajo hujše in potencialno smrtonosne simptome lahko reši le dovajanje kisika. Na žalost pa je epidemija razkrila, da mnogo bolnišnic kisikovih mask nima dovolj. Hospitalizirani porabi tudi do 43 kubičnih metrov kisika na dan, kar je velik zalogaj celo za najboljše bolnišnice, kaj šele tiste v bolj ruralnih predelih in tretjem svetu. Pomanjkanje kisika je glavni razlog za trenutno koronakrizo v Indiji, a tudi v Italiji so se že srečali s podobnimi težavami. Kisik pa ni nepogrešljiv le za obolele s Covid-19, temveč je univerzalno sredstvo za kupovanje časa pacientu. Ko tako zagotovimo, da človek ne umre zaradi premalo kisika v možganih, imamo en problem manj. Kako pa dobimo tega reševalca življenj?
Bolnišnice uporabljajo tri vire kisika, izmed katerih ima vsak svoje prednosti in slabosti.
Tekoči kisik in kriogenska metoda
Postopek se imenuje frakcionirna destilacija, deluje pa tako, da z ohlajanjem zraka ločimo pline (predvsem dušik od kisika). Dušik postane tekočina pri približno -195 °C, kisik pa pri -183 °C, kar pomeni, da lahko med ohlajanjem ločimo tekoči kisik od še vedno plinastega dušika. Kisik se nato spravi v bombe in prepelje v bolnišnice. Nekatere take destilarne pa so tudi povezane z bolnišnico in jim kisik dovajajo kar po cevi. Ta sistem prevladuje v razvitem svetu, saj je postavitev destilarn draga, transport kisika pa tudi. Morda je zanimiv podatek, da je večina takih poslopij v lasti naftnih in plinskih družb.
Kisik brez ohlajanja zraka
Druga opcija, ki se v tem trenutku močno razvija v Indiji, je filtriranje zraka skozi zeolitsko molekularno sito. V tem postopku dobimo plinast kisik pri sobni temperaturi, ki ga je potrebno le še dostaviti bolnišnicam. Postavljanje objekta za takšno pridobivanje kisika je zelo drago, potrebuje dobro izobražene delavce in porabi veliko elektrike. Prednost je hitro pridobivanje kisika brez ekstremno nizkih temperatur. Še vedno pa je dostavljanje kisika do bolnišnic drago, kar pomeni, da tiste v ruralnejših predelih težko zagotovijo dovolj kisikovih mask za vse paciente.
Kisikovi koncentratorji
Najcenejša, a hkrati najbolj nezanesljiva metoda so kisikovi koncentratorji. To so naprave velikosti kovčka, ki iz atmosfere prečrpajo kisik in ga dovajajo pacientu. Ker so poceni in prenosni, se jih največ uporablja v ruralnih predelih in manjših bolnišnicah. Po drugi strani je njihovo delovanje odvisno od elektrike in znani so primeri, ko so zaradi električnih izpadov pacienti umirali. Nadalje bolnišnice poročajo o pogostem kvarjenju teh naprav in o celih skladiščih nedelujočih kisikovih koncentratorjev.
Kisika je dovolj za vse, a vsi si ga ne morejo privoščiti
Organizacije kot so WHO, Unicef, Svetovna banka in cel kup nevladnih organizacij pošiljajo tisoče kisikovih koncentratorjev v najbolj kritična območja, a to ni dovolj, saj mnogo bolnišnic poroča o nedelujočih delih oz. pomanjkanju rezervnih delov. A to še ni vse. Zaradi pomanjkanja aparatov imenovanih oksimetri, s katerimi preverjajo raven kisika v krvi pacientov, mnogi sploh ne dobijo kisikove maske, kljub temu, da bi jo lahko. Ta težava se prav tako dogaja v slabše financiranih bolnišnicah manj razvitih držav.
Kot je bilo že mnogokrat povedano, je epidemija na večih ravneh pokazala bolečo neenakopravnost sveta in razliko med bolj in manj razvitimi. Pokazala je meje meddržavne solidarnosti in na kakšno milost in nemilost so prepuščeni manj razviti. Medtem ko je na zahodu smrtnost zaradi virusa razmeroma majhna, v drugih državah tisoči umirajo. Celo v Ameriki.
Viri:
https://www.thebureauinvestigates.com/stories/2021-05-25/how-medical-oxygen-is-made
https://en.wikipedia.org/wiki/Pressure_swing_adsorption
Novinar
