Ugotovitve, objavljene že konec preteklega leta, kažejo, da naši možgani ustvarjajo skupno kodo, ki označuje, kje se drugi nahajajo v odnosu do nas.
»Preučevali smo, kako reagirajo naši možgani, ko se premikamo po fizičnem prostoru – najprej sami, nato pa še z drugimi,« je povedala višja avtorica Nanthia Suthana, iz katedre za nevrokirurgijo Ruth and Raymond Stotter in docentka za nevrokirurgijo ter psihiatrijo.
»Naši rezultati kažejo, da naši možgani ustvarijo univerzalni podpis, da se postavimo v kožo nekoga drugega,« je dodala Suthana, katere laboratorij preučuje, kako možgani tvorijo in se spominjajo spominov.
Suthana in njeni sodelavci so opazovali bolnike z epilepsijo, katerih možgane so kirurško vsadili z elektrodami za nadzor napadov. Elektrode so bile v medialnem temporalnem režnju, možganski center pa povezan s spominom in domnevno regulirano navigacijo, podobno kot naprava GPS.
»Prejšnje študije so pokazale, da nizkofrekvenčni možganski valovi, ki jih povzročajo nevroni v medialnem temporalnem režnju, glodalcem pomagajo slediti kje so, ko plavajo po novem kraju,« je povedal prvi avtor Matthias Stangl, podoktorski strokovnjak v laboratoriju Suthana. »Želeli smo raziskati to idejo pri ljudeh – in preizkusiti, ali lahko spremljajo tudi druge v njihovi bližini – a jih je ovirala obstoječa tehnologija.«
Laboratorij Suthana je s 3,3 milijoni dolarjev nagrajene pobude BRAIN National Institutes of Health izumil poseben nahrbtnik z računalnikom, ki se brezžično poveže z možganskimi elektrodami. To ji je omogočilo, da je preučevala raziskovalne predmete, saj so se prosto gibali, namesto da bi mirno ležali v možganskem skenerju ali bili priključeni na snemalno napravo.
Poskus z nahrbtnikom
V tem poskusu je vsak pacient nosil nahrbtnik in naročeno mu je bilo, naj razišče prazno sobo, najde skrito mesto in si ga zapomni za prihodnja iskanja. Medtem ko so hodili, je nahrbtnik v realnem času zapisoval njihove možganske valove, gibe oči in poti skozi sobo.
Ko so udeleženci preiskovali sobo, so njihovi možganski valovi tekli v značilnem vzorcu, kar kaže na to, da so možgani vsake osebe začrtali stene in druge meje. Zanimivo je, da so možganski valovi pacientov tekli tudi na podoben način, ko so sedeli v kotu sobe in opazovali nekoga drugega, ko se je približeval skritemu mestu.
Ugotovitev pomeni, da naši možgani ustvarjajo enak vzorec, da bi lahko spremljali, kje smo sami in drugi ljudje v skupnem okolju.
Zakaj je to sploh pomembno? »Vsakodnevne dejavnosti zahtevajo, da nenehno krmarimo okrog drugih ljudi na istem mestu,« je dejala Suthana. »Razmislite o izbiri najkrajše kolone na letališču, iskanju prostora na prenatrpanem parkirišču ali izogibanju trčenju v nekoga na plesišču.«
Druga ugotovitev
V drugi ugotovitvi je ekipa odkrila, da lahko tisto, na kar smo pozorni, vpliva na to, kako naši možgani začrtajo lokacijo. Na primer, možganski valovi pacientov so bili hitrejši, ko so iskali skrito mesto – ali so bili priča, da se je nekdo približal lokaciji – kot takrat, ko so preprosto raziskovali sobo.
»Naši rezultati podpirajo idejo, da nam lahko v nekaterih duševnih stanjih ta vzorec možganskih valov pomaga prepoznati meje,« je dejal Stangl. »V tem primeru je bilo, ko so bili ljudje osredotočeni na cilj in nekaj lovili.«
Prihodnje študije bodo raziskale, kako se možganski vzorci ljudi odzivajo v bolj zapletenih družbenih situacijah, tudi zunaj laboratorija. Raziskovalna ekipa je nahrbtnik dala na voljo drugim raziskovalcem za pospešitev odkritij o možganih in možganskih motnjah.
Novinar
