Piše se leto 1941 in Tretji rajh se zdi neustavljiv. Francija je padla, nemški vojaki so globoko v ruskem ozemlju, njihove podmornice prežijo pod Atlantikom in le še Otok stoji. Čeprav se napad na Pearl Harbor še ni zgodil, se tudi ZDA svita, da sile Osi postajajo težava. Državni komite za aeronavtiko (NACA), predhodnik današnje NASE, je izdal poročilo, v katerem se zavzemajo za pospešeno raziskovanje in razvoj vojaškega letalstva. Konec koncev smo v dobi zračnega bojevanja, Nemci že načrtujejo prve daljnosežne rakete V-2 in – tega ZDA še ne vedo – vojna se seli tudi na Pacifik.
ZDA potrebujejo boljša letala
NACA je bila zadolžena, da ameriško letalstvo dohiti Evropo. Vodili in nadzirali so raziskave, ki bi pomagale aeronavtiki in kot vsak pravi znanstvenik, so tudi oni potrebovali laboratorij. Običajna metoda za raziskovanje pretoka zraka in njegove interakcije z objekti je vetrni tunel oz. vetrovnik. Vendar kar je načrtovala NACA ni bil kakršenkoli vetrovnik. Moral bi biti dovolj velik, da v njem stoji cel letalski motor in moral bi simulirati zračne razmere do nekaj kilometrov nad tlemi.
Najtežja naloga je bilo ohladiti zrak na do -44 °C. NACA je poskusila izumiti svoj način hlajenja, ki pa se je izkazal za neuspešnega. Potrebovali so pomoč. In kdo je bolj primeren kot oseba, ki je ustvarila svoje premoženje z izdelovanjem hladilnih naprav? Na oder stopi Willis Carrier. Mož, ki je omogočil Nacin laboratorij, ki je posledično pomagal ZDA do zmage v vseh nadaljnjih vojnah in kateremu se ima zahvaliti celo današnja NASA.
Izdelava največjega vetrovnika
Carrier je bil pionir in avtoriteta v svetu naprav za uravnavanje zraka notranjih prostorov. Leta 1902 je izumil prvo električno klimo medtem ko je pomagal neki newyorški tiskarni izboljšati zrak. Ko ga je NACA povabila k sodelovanju je okleval, vendar vseeno so se sestali 6. novembra 1941. Njegova naloga je bila izdelati sistem, ki bo učinkovito hladil milijone kubičnih metrov zraka na do -44 °C.
Carrier Corporation so se čez nekaj mesecev lotili dela pri tunelih bodočega vetrovnika v Clevelandu. Po poročanju so inženirji, raziskovalci in delavci delali po 16-urne izmene in kot se je izrazil eden izmed njih: »vse je moralo biti narejeno že včeraj.« Konec koncev smo v vojni. Prvi v svetu so za hlajenje masovno uporabili plin Freon-12 (ki je od leta 2010 prepovedan po vsem svetu, saj razžira ozonski plašč). Svojo inovativnost so pokazali še z razporeditvijo 700 kvadratnih metrov hladilnih tuljav v 200 kvadratnih metrov velik prostor ob vetrovniku. Uporabili so princip harmonike.
Na spodnji sliki vidimo shemo celotnega vetrovnika. Rumeno obarvan del je soba s hladilnim sistemom, v sobi na levi strani so ventilatorji iz vetrovnika odstranjevali zrak. Tako so dosegli atmosferski pritisk kakršen je visoko na nebu. V spodnjem delu je bil nameščen letalski motor (bela stvarca v tunelu) in kontrolna soba.
Dela so se zaključila poleti leta 1943, vetrovnik AWT (Altitude Wind Tunnel) pa je bil otvorjen v začetku 1944. Z njim so ameriški aeronavtiki pridobili kup znanj in izkušenj, specifično je pomagal pri izboljšanju hlajenja motorja znanega bombnika B-29 in pri razvoju reaktivnih motorjev v 50-ih.
Poleg tega so koncepte, ki jih je predstavil Willis Carrier uporabili za izdelavo še enega vetrovnega tunela s še hujšimi zahtevami. Ta je pokazal oblikovanje ledu na krilih in motorju in pomagal pri izdelavi protizamrzovalnih sistemov. Poimenovan je IRT oz. Icing Research Tunnel in je največji ter najdlje trajajoči zamrzovalni tunel na svetu. AWT se je medtem s prihodom NASE prelevil v laboratorij za vakuum in nehal obratovati v 70-ih.
Na Nasini strani si lahko ogledaš še celoten dokumentarec.
Novinar
