V Murmansku v Rusiji se v razbitinah zapuščenega projektnega mesta nahaja portal do središča zemlje. Za kaj gre?
Portal v središče zemlje leži med ruševinami zapuščenega projektnega mesta v Murmansku v Rusiji, nedaleč od norveške meje. Seveda je pokrit in privarjen, vendar še vedno zveni kot nekaj iz grozljivke. Najglobljo luknjo, ki je bila kdaj koli izkopana, domačini imenujejo vodnjak do pekla.
Luknja ima premer le približno 23 centimetrov
Znana je kot Super globoka vrtina Kola, najgloblja izkopana luknja doslej. Globoka je več kot 12 kilometrov. Za doseg te globine je bilo potrebno celih 20 let.
Luknja naj bi sprva šla še globlje. Raziskovalci so upali, da bodo dosegli 14.500 metrov. Toda znanstveniki in inženirji so bili primorani zaustaviti projekt, ko so zadeli na nepričakovano visoke temperature. Na 12. kilometru pod površjem je imelo 2,7 milijard let staro kamenje temperature okrog 180 stopinj Celzija. To je bilo skoraj dvakrat bolj vroče, kot so napovedali.
Tako visoke temperature deformirajo svedre in cevi. Tudi same skale postanejo bolj gnetljive. Ruski znanstveniki na Koli so opisali, da se skale v teh globinah obnašajo bolj kot plastika, kot skala.
Ker je bilo vrtanje leta 1992 ustavljeno, projektno mesto pa je bilo približno desetletje pozneje opuščeno, je Kola ohranila rekord za najglobljo umetno točko na Zemlji. Od takrat so ljudje sicer izkopali daljše vrtine, vključno z 12.289 metrsko vrtino, izvrtano v naftnem polju Al Shaheen v Katarju, in 12.345 metrsko naftno vrtino v bližini ruskega otoka Sahalin. Toda luknja v Koli ostaja najgloblja.
Zakaj kopljemo globoke luknje?
Nekaj razlogov, zakaj ljudje radi kopljemo globoko v Zemljo – za začetek pridobivamo vire, kot so fosilna goriva in kovine. 100-letni rudnik bakra v gorah blizu Salt Lake Cityja, Utah gosti jamo, ki je 1,2 kilometra globoka, v širino pa se razteza 4 kilometre. Na 215 metrih je diamantni rudnik Kimberley v Južni Afriki ena največjih lukenj na svetu, ki so jih izkopale človeške roke.
Seveda kopljemo tudi za znanost. Eksperimenti, ki iščejo nevtrine, subatomske delce, ki nastanejo v eksplozivnih astronomskih dogodkih, kot so eksplozije zvezd in gama žarkov, morajo svoje detektorje postaviti daleč pod zemeljsko površino. To velja za Neutrino observatorij Univerze Wisconsina v IceCube na Antarktiki. Te globine so potrebne za odkrivanje šibkega signala nevtrinov iz močnejšega sevanja na Zemljini površini. V primeru IceCube-a njihovi poskusi potekajo do 2,4 km globoko skozi luknje, ki so jih »izkopali« tako, da so na led zlivali na deset tisoče litrov vroče vode.
V Zemljine globine se je podalo več držav – za znanost ali za profit
Vrtanje Kola super globoke vrtine, je bilo večinoma izključno znanstveno usmerjeno. Sovjetski znanstveniki so želeli izvedeti več o najbolj zunanjem sloju našega planeta, imenovanem skorja, da bi razumeli, kako se je ta skorja oblikovala in kako se je razvijala. Rekli smo večinoma znanstveno usmerjeno. V času hladne vojne in vesoljske dirke, je bil pomemben tudi dosežek, kdo bo prvi. Tako v vesolju, kot tudi v središču zemlje.
Ameriški napor, znan kot Project Mohole, je poskusil vrtati globoko v dno Tihega oceana ob obali Mehike leta 1958. Cilj projekta je bil doseči mejo, kjer se Zemljina skorja sreča z naslednjo plastjo, imenovano plašč. Kongres je prenehal financirati leta 1966, ko so vrtalniki dosegli le 183 metrov.
V začetku 90. let so nemški znanstveniki dosegli globino skoraj 10 km pod površjem na Bavarskem, z nemškim programom globinskih vrtanj. Tam so zadeli potresne plošče in ugotovili temperaturo 315 stopinj Celzija. Zaradi pomanjkanja sredstev so tudi ta projekt opustili.
Japonska vrtalna ladja Chikyu je izvrtala 3,2 km v oceansko dno, najgloblje, kar smo jih izkopali v ocean za znanstvene namene. Deepwater Horizon BP-jeva naftna ploščad, ki je leta 2010 končala v zloglasni eksploziji in razlitju nafte, ima skupni rekord za najglobljo luknjo na morju, približno 8 km pod morskim dnom.
Novinar
