Ko pomislimo na starodavne zgodbe, se nam v misli pogosto prikrade zgodb o vesoljnem potopu. T velja za eno najbolj znanih zgodb iz Svetega pisma. Vendar pa ravno zaradi prisotnosti te zgodbe v skoraj vseh verstvih sveta, obstaja vprašanje, ali se je potop res zgodil? Torej, je Noetova barka preživela vesoljni potop?
Ali je globalna poplava sploh mogoča?
Najkrajši odgovor je ne. »Edina stvar, ki jo zagotovo vemo iz geologije, je, da se globalna poplava nikoli ni zgodila,« je dejal David Montgomery, profesor geomorfologije na Univerzi Washington v Seattlu in avtor knjige The Rocks Don’t Lie: A Geologist Investigates Noet’s Flood. »Če na to gledate dobesedno kot na globalno poplavo, ki je zajela najvišje gore sveta, mi je žal, na Zemlji preprosto ni dovolj vode za to.« Tudi če bi vsa voda na enkrat padla z neba, bi prinesla le 2,5 centimetra visoko vodo.
Morda ima Zemlja še vseeno nekaj vode, shranjene kje drugje? Voda na zemlji namreč obstaja tudi v trdnem stanju, v obliki ledenikov. Če se stopijo tudi vsi ledeniki, se voda na Zemlji dvigne na 60 metrov, kot trdi NASA. V zgornjem delu Zemljine skorje pa je shranjenih še 22,6 milijona kubičnih kilometrov podzemne vode, kar bi dvignilo vodo še za dodatnih 180 metrov. Ampak tudi ob upoštevanju podzemne vode je vse skupaj le nekaj več kot 240 metrov vode. Vsa ta voda pa še zdaleč ni dovolj, da bi z njo lahko poplavili celotno Zemljo tako, da bi bili pokriti vsi vrhovi gora. Za nameček pa geologi ugotavljajo, da tudi v kamninah ni dokazov, da bi se svetovna poplava zgodila.
Svetopisemska zgodba ima tudi druge svetovne različice
Seveda svetopisemske zgodbe ne gre jemati povsem dobesedno, saj že ob razmisleku o tem, kako bi Noe lahko izbral po dve živali vsake vrste, pride do nekaterih pomislekov. Noe je verjetno živel nekje na območju Bližnjega vzhoda. Kako bi se do tja primajali pingvini, verjetno težko pojasnimo. Kako bi amazonske žabe priskakljale do Afrike tudi verjetno ni povsem logično, da o velikih podsaharskih plenilcih, ki bi morali prečkati Saharo, da bi prišli do Noeta, ne izgubljamo časa.
Vendar pa se postavlja vprašanje, kako bi nastala tako zanimiva zgodba, ki bi se prenesla v mnoge kulture po vsem svetu in to celo takšne, ki se med seboj nikoli niso srečale. Svetopisemske zgodbe v Stari zavezi so bile zapisane med letoma 800 pred našim štetjem in 500 pred našim štetjem. verjetno so izhajale iz starejših ustnih izročil in več virov. Tako naj bi nastala tudi zgodba o Noetovi ladji.
V drugih verskih knjigah, kot je islamski Koran, so opisi Noetove zgodbe o potopu nekoliko drugačni, medtem ko prejšnje različice kataklizmične poplave izvirajo iz starodavnih mezopotamskih besedil. V zgodovini obstaja celo sumerska zgodba o potopu, ki segajo v pozno tretje tisočletje pred našim štetjem, zapisana pa je le v fragmentih. Podobne zgodbe o velikih poplavah pa lahko najdemo tudi v indijanski kulturi.
Je odgovor morda v regionalnih poplavah?
Vendar pa bi lahko Noetovo zgodbo tudi nekoliko drugače interpretirali. Kaj če se je kataklizmična poplava resnično zgodila, vendar pa je bil njen obseg zgolj regionalen? Montgomery je pojasnil, da bi lahko prišlo do nekaterih geološko verjetnih poplav, ki so navdihnile zgodbo.
Lep primer sega v pozna devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sta oceanografa William Ryan in Walter Pitman na srečanju Ameriške geofizične unije domnevala, da se je Sredozemsko morje pred približno 7500 leti začelo izlivati v takrat izolirano Črno morje, kar je povzročilo ogromne poplave okoli Črnega morja, ki bi lahko biti izvor Noetovega potopa.
»To bi bil moteč dogodek, ki je preplavil ves znani svet ljudem, ki so tam živeli, in to bi lahko povzročilo seme zgodbe o Noetovem potopu z nekaterimi preživelimi, ki so pobegnili v Mezopotamijo,« je dejal Montgomery.
Obstajajo pa tudi nekatere študije, ki trdijo, da bi lahko bile poplave manjše od teh, ki sta jih predlagala Ryan in Pitman. Poplava, ki jo omenjata, po nekaterih geoloških podatkih namreč obsega zgolj 30 metrski dvig gladine in ne 80 ali večmetrski dvig morske gladine, kar se je omenjalo najprej. Tudi ta nekoliko manjša poplava pa bi lahko bila navdih za zgodbo o Noetu in podobne zgodbe. Možna kulturna posledica ponovnega povezovanja Črnega in Sredozemskega morja bi namreč lahko bila v veliki selitvi neolitskih kmetov iz okolice Črnega morja proti srednji Evropi.
Kaj pa druge svetovne različice?
Toda medtem ko je o navdihu za zgodbo o Noetovem potopu odprta razprava, obstaja veliko drugih zgodb o poplavah z vsega sveta, ki so jih na videz navdihnili prav regionalni dogodki.
Montgomery je dejal, da številne zgodbe domorodnih Američanov na pacifiškem severozahodu na primer vključujejo poplave, ki zvenijo zelo podobno cunamijem, z velikimi valovi, ki se zaletavajo v obalo. Enako velja za zgodbe s potresno aktivnih obal Južne Amerike in južnopacifiških otokov.
Čeprav geološka odkritja jasno kažejo, da do globalne poplave nikoli ni prišlo, pa bo verjetno še dolgo ostala odprta razprava o tem, kako povezati vse zgodbe, ki imajo v sebi motiv velike poplave po celem svetu.
Novinar
