Raziskovalci, ki so preučevali starodavne groblje in poti na morskem dnu, so odkrili, da so bile živali, ki so se po množičnem izumrtju ob koncu Permsko-triasnoskega izumrtja, med prvimi, ki so si opomogle. Študija navaja, da je izumrlo že več kot 90 odstotkov vseh zemeljskih vrst. Kako so si opomogle tiste v morju, ki niso izumrle v celoti?
Morske živali so si opomogle, ko so ostale izumrle
V novi študiji, objavljeni v reviji Science Advances, so raziskovalci iz Kitajske, ZDA in Združenega kraljestva na podlagi opazovanja fosilnih sledi razkrili, kako si je življenje v morju opomoglo po tem dogodku, ki je uničil več kot 90 odstotkov vrst na Zemlji.
Množično izumrtje ob koncu Permsko-triasnoskega izumrtja pred 252 milijoni let je opustošilo življenje, obnovitev življenja na Zemlji pa je trajala milijone let, da se je biotska raznovrstnost vrnila na raven pred izumrtjem. Vendar je mednarodna ekipa s preučevanjem sledi in brlogov na dnu Južnokitajskega morja lahko sestavila celoto oživitve morskega življenja, tako da je natančno določila, katere živalske dejavnosti so se dogajale takrat.
Množično izumrtje, kot ga opisujejo strokovnjaki
Profesor Michael Benton s Fakultete za znanosti o Zemlji Univerze v Bristolu, ki je sodeloval pri novem članku, je povedal: »Množično izumrtje ob koncu Permsko-triasnoskega izumrtja in obnovitev življenja v zgodnjem triasu sta zelo dobro dokumentirana po vsej Južni Kitajski. Lahko smo si ogledali sledove fosilov iz 26 odsekov skozi celotno serijo dogodkov, ki predstavljajo sedem milijonov ključnih let, in prikazali podrobnosti na 400 točkah vzorčenja ter končno rekonstruirali faze obnove vseh živali, vključno z bentosom, nektonom in tudi temi živalmi z mehkim telesom, ki se pogrezajo v ocean.«
Dr. Xueqian Feng s Kitajske univerze za geoznanosti v Wuhanu je vodil študijo, pri čemer se je osredotočil na starodavne brvi in poti. Pojasnil je: »Fosilni sledovi, kot so poti in brvi, dokumentirajo predvsem živali z mehkim telesom v morju. Večina teh živali z mehkim telesom ni imela okostja ali pa je bilo to slabo. Na južnem Kitajskem je nekaj neverjetnih krajev, kjer najdemo ogromno število lepo ohranjenih fosilnih sledi, podrobnosti pa lahko pokažejo vedenje infaunalnega ekosistemskega inženiringa in njihove povratne učinke na biotsko raznovrstnost skeletnih živali.«
Kdaj in kje so v tem zgodnjetriasnem rastlinjaku cvetele živali z mehkim telesom?
Profesor Zhong-Qiang Chen, vodja študije, je povedal: »Sledovi fosilov nam kažejo, kdaj in kje so v tem zgodnjetriasnem rastlinjaku cvetele živali z mehkim telesom, ki se pogrezajo v zemljo. Na primer, povišane temperature in dolgotrajna anoksija so sovpadale z nizkimi vrednostmi vedenjske in ekološke raznolikosti na permsko-triasni meji in trajalo je približno 3 milijone let, da je ekološko okrevanje mehkoustnih živali doseglo raven pred izumrtjem.«
Profesor David Bottjer, sodelavec v študiji z Univerze v Južni Kaliforniji, je dodal: »Eden od najbolj presenetljivih vidikov podatkov iz Južne Kitajske je širina starodavnih okolij, ki smo jih lahko vzorčili. Različni odzivi ekosistemov infaun na spremenljive okoljske vplive so morda odigrali pomembno, a doslej premalo cenjeno evolucijsko in ekološko vlogo pri okrevanju v vročem zgodnjetriasnem oceanu.«
Dr. Chunmei Su, drugi sodelavec, je dejal: »To se kaže v katastrofalnem zmanjšanju ekološke funkcije preživelih živali v oceanu. Najprej je preživela le peščica ljudi, obnova pa se je začela v globljih vodah. Obnova nektona se je zgodila hkrati s popolnim ponovnim razvojem dejavnosti inženiringa infaunalnih ekosistemov.«
Alison Cribb, sodelavka v študiji z Univerze v Južni Kaliforniji, je dodala: »Prve živali, ki so si opomogle, so bile tiste, ki so se hranile z usedlinami, kot so črvi in kozice. Obnovitev suspenzijskih hranilcev, kot so brahiopodi, mahovnjaki in številne školjke, je trajala veliko dlje. Morda so deponijski hranilniki tako onesnaževali morsko dno, da je bila voda onesnažena z blatom, morda se suspenzijski hranilniki zaradi razburkanega blata niso mogli pravilno naseliti na morsko dno ali pa je blatna voda, ki so jo ustvarjali deponijski hranilniki, zamašila filtrirne strukture suspenzijskih hranilnikov in jim preprečila učinkovito hranjenje.«
Profesor Chen je dodal: »Nekatere živali, na primer korale, so popolnoma izginile. Koralni grebeni so se vrnili šele veliko pozneje.«
Zakaj je pomembno razumeti ta velika množična izumrtja v geološki preteklosti?
Dr. Feng zaključuje: »Odgovor je, da sta krizo ob koncu Permsko-triasnoskega izumrtja – ki je bila tako uničujoča za življenje na Zemlji – povzročila globalno segrevanje in zakisljevanje oceanov, vendar je okolje morda izločilo živali, ki ustvarjajo sledove, na način, ki ni veljal za skeletne organizme. Naši podatki o fosilnih sledovih razkrivajo odpornost živali z mehkim telesom na visoke vrednosti CO2 in segrevanje. Ti ekosistemski inženirji so morda imeli vlogo pri obnovi bentoških ekosistemov po hudih množičnih izumrtjih, kar bi lahko na primer sprožilo evolucijske inovacije in radiacije v zgodnjem triasu.«
Novinar
