Dolgo časa so strokovnjaki menili, da so vizualne iluzije posledica procesov v možganih. Tej lahko napačno interpretirajo dražljaje iz okolja in čutne zaznave, ter ustvarijo podobo, ki se ne sklada z realnostjo.
Medtem ko ta teorija nikakor ni ovržena – še vedno velja, da možgani zaradi določenih dejavnikov včasih kaj napačno interpretirajo – novejša študija pojasnjuje, da niso nujno vedno samo možgani in kompleksnejši psihološki procesi odgovorni za nastanek iluzij.
Komunikacija med očmi in možgani
Človeško oko možganom pošilja sporočila – ko svetloba zadane tkivo na zadnji strani očesa, imenovano mrežnica, fotoreceptorji svetlobo spremenijo v električne signale.
Tej signali nato potujejo preko vidnega živca od mrežnice do možganov, tej pa jih pretvorijo v podobe, ki jih lahko vidimo.
Sporočila so možganom poslana tako, da se nevroni aktivirajo bolj ali manj hitro – vseeno pa obstaja omejitev tega, kako hitro se lahko sprožijo.
Prejšnje raziskave so ta limit zapostavljale v kontekstu preučevanja zaznavanja barv in vzorcev, Jolyon Troscianko z Univerze v Exeterju pa je izvedel novo raziskavo z vprašanjem, kako ta omejitev vpliva na način, kako vidimo.
Z združenimi močmi do visokih kontrastov
Troscianko je v sodelovanju z raziskovalci iz univerz v Exeterju in Sussexu razvil model, ki vsebuje to omejeno pasovno širino oz. omejitve živčnih odzivov. Model je bil zgrajen z upoštevanjem informacij o tem, kako ljudje zaznavajo vzorce na različnih lestvicah.
Sicer naj bi model sprva služil namenu odkrivanja tega, kako živali zaznavajo barve, vendar se je izkazalo, da pravilno predvidi tudi veliko vizualnih iluzij, ki jih vidijo ljudje. Poleg tega je model pomagal osvetliti tudi druge stvari, ki so begale znanstvenike.
Ena takšnih stvari je uganka, kako je mogoče, da lahko sistem s tako omejeno pasovno širino in občutljivostjo tako dobro zaznava kontrast sodobnih televizij.
Nevroni, ki povezujejo oči in možgane, namreč lahko prenesejo le kontrast v razmerju 1:10. Televizorji visoke ločljivosti pa prikazujejo visok dinamični razpon – takšni ekrani vsebujejo bele regije, ki so več kot 10.000-krat svetlejše od najtemnejše točke.
Nov model je razjasnil zadevo. Nevroni lahko kljub svoji omejeni pasovni širini očitno združijo signale, kar omogoči zaznavanje teh ogromnih kontrastov.
Nekateri nevroni so bolj občutljivi, drugi pa manj, vsi pa služijo specifičnemu namenu. Prvi tip je specializiran za drobne razlike v sivih nivojih na srednje velikih lestvicah. Zaznavanje kontrastov je za te nevrone zapletena naloga, sploh če govorimo o visokih kontrastih.
Manj občutljivi nevroni tu priskočijo na pomoč. Kontraste kodirajo na večjih ali manjših lestvicah, delujejo pa v precej širšem kontrastnem razponu – tako lahko zaznamo črno-bele razlike.
Jasno je torej, da možgani izkoristijo prav vse koščke zmogljivosti, ki so na voljo. Tako lahko s kombinacijo vrlin omejen sistem zaznava kontraste, ki bi drugače precej presegali njegove zmožnosti – tudi kontraste, ki presegajo merilo 10.000:1.
Iluzije so lahko posledica fizioloških omejitev
Vseeno pa rezultati niso vedno brezhibni – pridobljene informacije so zaradi omejitev v načinu delovanja vizualnih nevronov in naših oči nekoliko stisnjene. Posledica tega so lahko vizualne iluzije.
To je osupljiva ugotovitev, saj je ovrgla veliko predpostavk o vizualnih iluzijah, ki so veljale že precej časa. Vzrok je očitno včasih lahko tudi fiziološki, ne zgolj psihološki.
Iluzije vseeno lahko povzročijo globlji psihološki procesi na višji ravni (recimo predhodno znanje ali kontekst), vendar so včasih zelo mogoč razlog tudi obdelava informacij v očesu in v vizualnih centrih.
Junior novinar
