Nasin vesoljski teleskop Hubble je zaznal nastanek velike zvezde 5.900 svetlobnih let stran od Zemlje.
Potem, ko je v zadnjem letu poskrbel za osupljive fotografije Tarantule Nebule in odkritje svetlobnega duha, nam je pričaral nov vpogled v zvezdno neskončnost.
Čudovita igra barv nosi velik pomen
Vesoljska slika teleskopa Hubble je videti kot prava barvna zmešnjava, znotraj katere pa se počasi ustvarja red. To je namreč posnetek nastanka zvezde, ki se dogaja razmeroma blizu nas. Gre za območje znano kot IRAS 16562-3959, ki leži znotraj Rimske ceste in je od Zemlje oddaljeno 5.900 svetlobnih let. Nova zvezda bo pripadala ozvezdju Škorpijon.
Slika je bila posneta s pomočjo Hubblove širokokotne kamere 3. Njegova podrobna barvna niansa pa je bila mogoča zaradi štirih ločenih filtrov. Le ti so iz visoko specializiranega materiala in omogočajo, da samo zelo specifične valovne dolžine svetlobe pridejo do senzorjev. To je koristno, ker nam lahko določene valovne dolžine svetlobe povedo o sestavi, temperaturi in gostoti območja.
Zvezda, ki nastaja v središču slike bo po ocenah približno 30-krat večja od našega Sonca.
Kako zvezda nastane?
Zvezde se načeloma rodijo kot posledica fuzijskega zlitja atomov. Ta pa do tega sploh pride, potrebujemo oblak – oblak plina.
Prva stopnja nastanka zvezd so torej plinski oblaki imenovani meglice. V naši galaksiji so le ti precej pogosti. Tipične meglice lahko imajo premera mnogo svetlobnih let in vsebujejo dovolj mase, da nastane več tisoč zvezd, ki bi bile velikosti našega sonca. Večino plina v meglicah sestavljajo molekule vodika in helija, vendar večina meglic vsebuje tudi atome drugih elementov. Ti težji atomi so ostanki starejših zvezd, ki so eksplodirale v dogodku, ki ga imenujemo supernova.
Nepravilnosti v gostoti plina povzročajo gravitacijsko silo, ki potegne molekule plina bližje skupaj, kar lahko povzroči sesedanje meglice. Ko se plini zbirajo, izgubijo potencialno energijo, kar ima za posledico povišanje temperature.
Sesedajoči oblak se razdeli na veliko manjših oblakov, od katerih lahko vsak sčasoma postane zvezda. Jedro oblaka se sesede hitreje kot zunanji deli in oblak se začne vrteti hitreje in hitreje. Ko jedro doseže temperaturo okoli 2000 stopinj Kelvin, molekule vodikovega plina razpadejo na atome vodika. Sčasoma jedro doseže temperaturo 10.000 stopinj Kelvin in začne izgledati kot zvezda. Ko se oblak sesede na približno 30-kratno velikost našega sonca, postane protozvezda.
Ko tlak in temperatura v jedru postaneta dovolj visoka, da vzdržujeta jedrsko fuzijo, zunanji tlak deluje proti gravitacijski sili. Na tej stopnji je jedro približno veliko kot naše sonce. Preostala prašna ovojnica, ki obdaja zvezdo, se segreje in močno zasije v infrardečem delu spektra, saj zvezda vidne svetlobe še ne more proizvajati. Ko pritisk sevanja iz zvezde odpihne ovojnico, lahko nova zvezda začne svojo evolucijo.
Novinar
