Hormoni uravnavajo praktično vse procese v našem telesu. Čeprav hormoni delujejo tiho in neopazno, imajo lahko velik vpliv na naše vsakdanje počutje. Ni čudnega, da so potem glavni »krivci«, ko gre kaj narobe. Z razumevanjem njihovega delovanja boš tudi bolje razumel, kaj ti skušajo sporočiti in zakaj se na okolje odzivaš na določen način.
Glavni nadzorni center: hipotalamus
Celice med seboj komunicirajo predvsem s pomočjo živčne in endokrine signalizacije. Živčne celice tako sproščajo nevrotransmiterje oziroma živčne prenašalce, ki učinkujejo na sosednje celice. Med drugim poskrbijo za prenos živčnih signalov, kontrolirano krčenje mišic in stimulacijo endokrinih celic.
Pri endokrini signalizaciji pa tako imenovane endokrine žleze sproščajo hormone. Ti lahko vplivajo na celice, ki so daleč stran, in s svojim delovanjem uravnavajo številne kompleksne procese. Nekateri stimulirajo razgradnjo glikogena (in s tem sproščanje energijskih zalog), drugi rast in diferenciacijo celic, spet tretji so odgovorni za regulacijo nivoja glukoze v krvi. Med glavne endokrine žleze sodijo hipotalamus, hipofiza, ščitnica in žleze obščitnice, nadledvični žlezi ter spolne žleze. Izmed teh je ključen hipotalamus, ki predstavlja kontrolni center endokrinega sistema. Njegova vloga je namreč sprejemanje in integracija signalov centralnega živčnega sistema ter povezovanje živčnega sistema z endokrinim. Sposoben je sintetizirati majhna peptidna hormona, oksitocin in vazopresin.
Poleg tega sintetizira tudi več sproščevalnih hormonov, ki regulirajo prednji reženj hipofize. Hipotalamus najdemo pri živalih, ki imajo lobanjo – gre za majhen, a pomemben del možganov.
Hormoni, ki vplivajo na izločanje drugih hormonov
Hipotalamus torej vpliva na hipofizo. Hipofiza je žleza, ki izloča hormone, katerih tarča so druge žleze, ki izločajo hormone. Hormoni torej niso zapleten problem le v pogovornem jeziku. Njihovo delovanje je precej kompleksno, a zanimivo.
Zadnji reženj hipofize, imenovan nevrohipofiza, je skupek aksonov iz hipotalamusa, ki od tam prenašajo hormone. Prednji reženj oziroma adenohipofiza pa je endokrini organ, ki preko žil sprejema sproščevalne hormone iz hipotalamusa. Hormoni prednjega režnja hipofize se tam tudi sintetizirajo in se sprostijo kot odgovor na hormon-specifične sproščevalne hormone. Hormoni zadnjega režnja hipofize pa se sintetizirajo v nevronih hipotalamusa in se izločijo v kri kot odgovor na živčne signale.
Hormona zadnjega režnja hipofize sta prej omenjena oksitocin in vazopresin. Za oksitocin si verjetno že slišal: med drugim spodbuja krčenje gladkih mišic maternice med porodom in sproščanje mleka v mlečnih žlezah pri doječih materah. Vazopresin pa spodbuja reabsorpcijo vode v ledvicah, da se ohrani ravnotežje soli v telesu. Povzroča tudi krčenje žil in s tem povečan krvni pritisk.
Zanimivo je, da imata oba hormona pomembno vlogo v socialnem vedenju. Ta vpliv na centralni živčni sistem pa sploh ne vključuje izločanja hormonov iz hipofize! Spodnji posnetek zapleteno zvezo med hipotalamusom in hipofizo predstavi v lažje predstavljivi obliki, preko praktičnih in življenjskih primerov:
Hormoni brez receptorjev ne delujejo
Kot živčni prenašalci tudi hormoni delujejo tako, da se vežejo na specifične tarčne proteine – receptorje. A ni vsak receptor dober za vsak hormon. Vsak hormon ima namreč svoj receptor. Ta sproži nek fiziološki odziv po tem, ko se nanj veže ligand (v tem primeru je to hormon). Večinoma so receptorji na membrano vezani proteini. Nekoliko drugačni pa so jedrni receptorji, topni proteini, ki modulirajo ekspresijo genov. Hormoni po krvnem obtoku lahko dosežejo veliko različnih celic, a pogosto sprožijo odziv le pri točno določenih. Do tega pride, ker imajo največkrat receptorje za določene signalne molekule le tiste celice, ki naj bi ta signal prejele.
Kaj so hormoni?
Hormone si je težko predstavljati. Celo s kemijskega stališča gre namreč za zelo raznoliko skupino molekul. Inzulin in glukagon, ki skrbita za raven sladkorja v krvi, spadata med peptide. Adrenalin, ki te preplavi pri bungee-jumpingu, prihaja iz skupine kateholaminov. Moški spolni hormon testosteron se uvršča med steroide (in za razliko od prej omenjenih spada med jedrne receptorje ter regulira transkripcijo genov). Si vedel, da testosteron v telesu nastane iz holesterola? Retinojska kislina, ki jo telo sintetizira iz vitamina A, sodi med retinoide. Nekoliko nenavadno, a tudi dušikov oksid je hormon, ne uvršča pa se v nobeno od prej omenjenih skupin. Skupin hormonov je v resnici še več. Čeprav se razlikujejo v zgradbi, jim je skupna funkcija, ki jo opravljajo v telesu.
Foto: Zerbor iz iStock
Novinar
