Invazija, bolezen in smrt. Evropejci, ki so v 16. stoletju prispeli v Peru, so s seboj prinesli vse vrste opustošenja in uničenja. Vendar niso plenili le živih, ampak tudi grobove, piše The Guardian.
Zdaj raziskovalci pravijo, da so se lokalni prebivalci za obnovo poškodovanih posmrtnih ostankov odločili za nekoliko mračnejši način – na palice so nataknili trnje.
»Ideja je, da so [Evropejci] pri plenjenju morali iti skozi tekstilne snope, v katerih so bila ta telesa, zato so raztrgali tekstilne snope ter iz njih izvlekli zlato in srebro, telesa pa so razpadla,« je povedal Dr. Jacob Bongers z Univerze Vzhodne Anglije, glavni avtor študije. »Lokalna ljudstva, Chincha, se potem vračajo, to vidijo in skušajo svoje mrtve sestaviti nazaj«.
Chincha so bili zelo bogata družba z vsaj 30 000 ljudmi, ki so vključevali ribiče in kmete. Po španskih poročilih so bili znani po svojih pomorskih trgovcih.
V reviji Antiquity Bongers s sodelavci poroča, da so leta 2013 med raziskovanjem morišč v dolini Chincha v Peruju, kjer je kraljestvo Chincha cvetelo do 15. stoletja, ko je bilo vključeno v imperij Inkov, naleteli na človeška vretenca, ki so bila skrbno navlečena na trsne palice.
Bongers je dejal, da je sprva mislil, da so palice izdelali plenilci. Toda ko je bilo najdenih vse več palic z navoji iz vretenc – do zdaj so jih našli skoraj 200 –, je ugotovil, da to verjetno ni res, in dodal, da tudi njihova povezanost z motenimi tekstilnimi svežnji nakazuje, da bi lahko šlo za drugačno zgodbo.
Najdba v chullpas
Študija razkriva, da so bila vretenca z nitmi najdena znotraj ali zunaj velikih zapletenih grobnic, znanih kot chullpas, pogosto na površini, praksa pa je bila uporabljena za ostanke odraslih in mladoletnih oseb.
Radiokarbonsko datiranje treh trstnic in z njimi povezanih vretenc skupaj z modeliranjem in analizo kaže, da so posamezniki verjetno umrli med letoma 1520 in 1550, kar je obdobje, ki je skladno z epidemijami in lakoto v Peruju, je dodal Bongers. Trstičje za izdelavo stebričkov je bilo nabrano nekoliko pozneje, med letoma 1550 in 1590.
»Datumi iz trstike so približno čas, ko so bili Evropejci v Chinchi in ko so plenili te grobove,« je dejal Bongers.
Ekipa pravi, da njihovo hipotezo podpira ugotovitev, da so bila vretenca na trske pogosto navlečena izven anatomskega reda in so bila ob nastanku navlečenih stebrov že ločena med seboj. »Zato vretenca niso urejena: ker so bila razpršena,« je dejal Bongers.
Bongers je tudi dejal, da je študija pokazala, da čeprav deli telesa niso več biološko živi, še naprej živijo družabno življenje. »Smrt ni bila konec,« je dejal. »Tu vidimo dolgoročno sodelovanje z mrtvimi. Evropski kolonializem lokalnim prebivalcem ne preprečuje interakcije z mrtvimi«.
Lahko obstajajo tudi druge razlage
Prof. Bill Sillar, strokovnjak za andsko arheologijo z University College London, ki ni sodeloval pri delu, je dejal, da je datacija v študiji prepričljiva, in opozoril, da ugotovitev, da so ostanki propadli, preden so bila izdelana vretenca z nitjo, kaže, da se je to zgodilo nekaj časa po smrti.
Vendar je dodal, da čeprav je verjetno, da je bilo to dejanje odziv na kolonialno plenjenje, bi lahko obstajale tudi druge razlage, saj so mnoge andske družbe ponovno hranile posmrtne ostanke svojih umrlih – vključno z družbo Inkov, ki so občasno izvlekli svoje mumije in jim dali pijačo, preden so jih vrnili v njihove grobnice.
»Čeprav menim, da je povsem razumno misliti, da so bila vretenca ponovno navezana in mumije rekonstruirane kot odziv na kolonialne posege, se mi zdi prav tako verjetno, da se je ta praksa pojavila kot vidik andskega mortuarnega rituala pred posegom Špancev,« je dodal Sillar.
Novinar
