Znanstveniki so tri tone težki del rakete spremljali že več let, vendar je bil njegov izvor sporen. Najprej so astronomi menili, da bi lahko pripadal podjetju SpaceX Elona Muska, nato pa so trdili, da je kitajski, kar Kitajska zanika.
Učinki trka na Luno naj bi bili manjši. Raketna stopnja naj bi izdolbla majhen krater in ustvarila dimnik prahu. Znanstveniki upajo, da bodo v prihodnjih dneh ali tednih dobili potrditev.
Del rakete so z Zemlje prvič opazili marca 2015. Opazila ga je vesoljska raziskava v Arizoni, ki jo je financirala NASA, vendar je hitro izgubila zanimanje, ko se je izkazalo, da objekt ni asteroid. Del rakete je tako imenovani vesoljski odpadek – strojna oprema, zavržena z misij ali satelitov, ki nima dovolj goriva ali energije, da bi se vrnila na Zemljo. Nekateri kosi so nam bližje, tik nad Zemljo, drugi, kot je ta nosilna raketa, pa so na tisoče kilometrov daleč v visoki orbiti, daleč od zemeljske atmosfere. Evropska vesoljska agencija ocenjuje, da je zdaj na Zemlji 36 500 kosov vesoljskega odpada, večjih od 10 cm.
Noben vesoljski program ali univerza uradno ne spremlja odpadkov iz globokega vesolja. Spremljanje vesolja je drago, tveganje za ljudi zaradi odpadkov v visoki orbiti pa je majhno. Zato je to naloga peščice prostovoljnih astronomov, ki svoj prosti čas porabijo za izračune in ocenjevanje tirnic. Pošiljajo elektronska sporočila in opozorila ter prosijo vse, ki so na najboljši lokaciji na planetu, da opazijo objekt v vesolju.
Peter Birtwhistle je posnel nekaj posnetkov in jih poslal Billu Grayu
Šest tednov po prvi opazitvi nosilca je 63-letni Peter Birtwhistle s svojega vrta v Newburyju na jugu Anglije opazoval asteroide na nebu. Njegov teleskop je zaznal drobno svetlobno piko, ki je sledila po nebu. Izračuni so pokazali, da gre za del rakete, je povedal za BBC News. Vesoljske smeti se pojavljajo in izginjajo iz vidnega polja, pogosto nepredvidljivo. Sedem let je del rakete komaj opazil – dokler se ni januarja ponovno pojavil. »Posnel sem nekaj posnetkov, ko se je približala Zemlji,« je pojasnil. Slike je poslal astronomu in podatkovnemu znanstveniku Billu Grayu na vzhodni obali Združenih držav Amerike. On je strokovnjak, ki je ugotovil, da gre za SpaceX-ovo nosilno raketo, ki se je usmerila proti Luni.
vir: Peter Birtwhistle/BBC News
Novica, da bo zavrženi del ene od vesoljskih misij milijarderja Muska zadel Luno, je zaokrožila po svetovnih naslovnicah. Vendar je sledenje vesoljskim odpadkom pogosto detektivsko delo, pojasnjuje gospod Gray. Oznake rakete ni mogoče videti, zato morajo astronomi sestaviti njeno identiteto tako, da sledijo njeni poti nazaj skozi vesolje. Nato njegovo orbito primerjajo z datumi in lokacijami izstrelitev in trajektorij raket.
vir: Flickr
Vendar nekatere vesoljske misije, med njimi tudi kitajska, svojih poti ne objavljajo. »Za kitajsko misijo poznamo datum izstrelitve, ker jo prenašajo po televiziji. Zato ugibam, da bo prišla do Lune – običajno v štirih ali petih dneh. Nato izračunam približno orbito,« pojasnjuje gospod Gray. Včasih se zmoti. Nekaj tednov po identifikaciji SpaceX-a je drug opazovalec gospodu Grayu poslal nove podatke, ki so razkrili, da njegova identifikacija ni mogoča. Ponovno je preveril številke in ugotovil, da gre za tretjo stopnjo rakete kitajske lunarne misije Chang’e 5-T1, ki je bila izstreljena oktobra 2014. Kitajska je to zanikala in trdila, da je zgornja stopnja ponovno vstopila v zemeljsko ozračje in zgorela. Gospod Gray vztraja pri svoji napovedi. Prepričan je, da je Kitajska pomešala sledenje dveh delov rakete. »99,9-odstotno sem prepričan, da gre za Kitajsko 5-T1,« pravi. V resnici ne bomo nikoli prepričani.
Dokazi še niso na voljo
Profesor Hugh Lewis z univerze v Southamptonu pravi, da je znanstvena vrednost sledenja smeti iz globokega vesolja omejena. Vendar dodaja, da je pomembno, da »spremljamo, kaj je tam«, zlasti zato, ker postaja vse bolj verjetno, da se bo v vesolju naselil človek. »To je nered, ki smo ga ustvarili. Predmeti, za katere mislimo, da so varni, se lahko dejansko nepričakovano vrnejo na Zemljo,« pravi.
Ne glede na to, od kod je prišel, nihče ne bo priča zadnjim trenutkom izstreljevalnika. Dokazi o tem, kaj se je zgodilo, bodo na voljo šele, ko bosta dva satelita, ki krožita okoli Lune, preletela predvideno mesto trka in fotografirala nastali krater. Ker je nosilna raketa razpadla na tisoče kosov, se bo izgubil tudi velik del fizičnih dokazov o njenem resničnem izvoru. Najboljše, kar imamo, so ocene gospoda Graya in prostovoljnih astronomov, ki opazujejo nebo.
Novinar
