Stephen Smarts je astrofizik, ki je dokazal obstoj supernov. Vemo, da se dogajajo v vesolju vse okoli nas, a v zadnjih letih nobena dovolj blizu, da bi jo lahko neposredno opazovali. Z današnjo tehnologijo bi to pomenilo potrditev teorij in morda prelomna odkritja glede življenjskega cikla zvezd, procesov v njih in nenazadnje evolucije celotnega vesolja.
Kadar velika zvezda umre, se lahko zgodi omejeno število scenarijev. Nekatere tiho izginejo, druge zrastejo v rdeče velikane, ki v zadnji fazi postanejo supernove. To je eksplozija neverjetnih razsežnosti, ki v kratkem času sprosti toliko energije oz. svetlobe kot celotne galaksije skupaj. Svetleče telo je z Zemlje opazno s prostim očesom, tudi če se nahaja veliko dlje kot druge zvezde, ki jih vidimo na nočnem nebu.
Supernovo lahko vidimo s prostim očesom
Supernove se dogajajo vse okoli nas, vendar je vesolje tako veliko, da jih opazimo le nekaj. Znanstveniki domnevajo, da se v galaksiji naše velikosti zvrsti okoli 20 supernov v 1000 letih. V bližini Zemlje jih je zabeleženih 5 in vse smo opazili že pred izumom teleskopa. Arabski in vzhodnoazijski zapisi pričajo o treh supernovah v letih 1006, 1054 in 1181. Meglica Crab je ostanek eksplozije, opažene 1054, ki se še vedno širi. Evropski opazovalci pa so zabeležili supernovi v letih 1572 in 1604. Prvo izmed njiju je opazil danski astronom Tychon Brache in zapisal: »naenkrat sem opazil čudno zvezdo, ki je sijala bolj kot katerakoli do zdaj. Stal sem in gledal. Nisem mogel verjeti svojim očem.«
Si že slišal izrek »vsi smo le zvezdni prah«? To ni pretiravanje. V supernovi nastanejo težji elementi, ki jih jedrska fuzija v zvezdah še ne more izdelati. Zlato, srebro, uran, svinec, skupaj z drugimi lažjimi kot sta železo in kalcij, so izstreljeni v vesolje. Živa in neživa narava se ima za svoj obstoj zahvaliti umirajočim zvezdam. Poleg tega sunek eksplozije zadane delce, ki se nato združijo v protozvezde, kar je tudi razlaga nastanka našega sončnega sistema.
Supernova blizu Zemlje bi nas uničila
Če bi supernovo razneslo manj kot 30 svetlobnih let stran od Zemlje, bi to za nas pomenilo izumrtje. Supernova na razdalji 60 svetlobnih let bi verjetno »odpihnila« naš ozonski plašč in Zemljo izpostavila sevanjem s Sonca in iz vesolja. Za primerjavo: premer našega sončnega sistema je približno 0,03 svetlobnega leta. Znanstveniki ne izključujejo, da je ena izmed supernov v zgodovini bila odgovorna za izumrtje nekaterih najpreprostejših organizmov pred 360 milijoni let. V kamninah tistega časa so namreč našli generacije in generacije rastlinskih spor, ki jih je »opeklo« sonce. To bi se lahko zgodilo, ker je bližnja supernova uničila Zemljin varovalni ozonski plašč. V istih kamninah so našli izotop železo-60, ki nastane ob eksploziji supernove.
Znanstveniki ravnokar pripravljajo dovršen sistem zaznavanja bližnjih supernov. Vanj so seveda vključeni teleskopi, še pomembnejši pa so posebni podzemni merilci nevtrinov. Ti posebni delci so prvi, ki jih supernova izstreli, senzorji na Zemlji pa jih bodo zaznali in teleskopi se bodo lahko obrnili proti točki njihovega izvora.
Znanstveniki predvidevajo, da bo v letošnjem letu vsaj ena zvezda postala supernova. Večje vprašanje je, ali se bo to zgodilo dovolj blizu nas. In če se bo, pravijo, smo pripravljeni.
Novinar
