V začetku meseca je Avstralsko podjetje Vow, ki se ukvarja s pridelavo mesa v laboratoriju, pritegnilo pozornost z mesnimi kroglicami iz mesa dlakavega mamuta. S kombinacijo tehnologij za vzgojo laboratorijskih celičnih kultur so znanstveniki ustvarili mišične proteine, osnovane na DNK davno izumrlega sesalca.
Mamut kot simbol okolju prijaznega mesa
Mesne kroglice sicer še niso bile namenjene človeški prehrani, a že namigujejo na možnosti raznolikosti in igrivosti, ki bi jih v mesno industrijo lahko prinesle nove tehnologije. Osnovni namen podjetja pa naj bi bil, da z mesnimi kroglicami izpostavijo relativno majhen okoljski vpliv laboratorijsko pridelanega mesa v primerjavi z živinorejo. Pri tem naj bi bil mamut simbol izgube biotske raznovrstnosti in simbol klimatskih sprememb.
Resničnost ali fantazija?
Pa bomo nekoč kljub vsemu lahko naročili mamutove mesne kroglice, dodovo meso ali podobne eksote? Ekonomski izzivi in varnost tovrstnega mesa bodo bolj verjetno povzročili manjšo pestrost, podobno kot se je zgodilo pri pridelavi genetsko spremenjenih poljščin. Zaenkrat znanstveniki niti ne morejo predvideti, kako bi človeški imunski sistem reagiral ob morebitnem zaužitju mamutovega mesa. Gre namreč za proteine, ki jih nismo videli že tisoče let.
Danes ne poznamo niti zdravstvenih tveganj, ki jih prinaša laboratorijsko pridelano meso iz konvencionalnih vrst mesa, kot sta perutnina in govedina. Zaskrbljujoča je na primer uporaba rastnih hormonov, možnost novih ali nepričakovanih alergenov, verjetnost okužbe z mikrobi in nejasnost glede hranilnih vrednosti mesa. Že zgolj sprememba teksture ali zgradbe mesa bi lahko našemu prebavnemu sistemu povzročala težave.
Podobna usoda kot GSO?
Razvoj genetsko spremenjenih organizmov (GSO) v zadnjih treh desetletjih nam lahko prikaže enega izmed mogočih scenarijev, ki čakajo laboratorijsko pridelano meso. Tudi ti so namreč sprva obljubljali možnosti večje raznovrstnosti živil s pozitivnimi učinki za zdravje in potrošnika. A le malo možnosti se je dejansko uresničilo. Večino prednosti so bila tako deležna velika agrikulturna podjetja, ki so razvila in prodala semena. Namesto večje pestrosti smo tako dobili le povečanje monokultur in posledično zmanjšano pestrost v prehrani. Podobno tveganje predstavlja laboratorijsko pridelano meso, ki bi se najverjetneje kmalu usmerilo v proizvodnjo standardiziranih različic govedine, svinjine in perutnine. Že danes se pozornost usmerja predvsem v mišično tkivo, ne pa tudi kostni mezeg, okončine in druge dele živali, ki jih uporabljamo v prehrani. Italija je na novo tehnologijo že reagirala s prepovedjo – da bi zaščitila italijansko kulinarično tradicijo in specialitete, kot so mortadela, panceta in »guanciale«.
Novinar
