Si predstavljaš, da iz sten, stropa in tal širi srhljiv sij, čeprav si v sobi ugasnil luč in zaprl rolete? Slabe svetlobe je komaj dovolj, da lahko vidiš roke pred obrazom, vendar je svetloba. Za astronome to ni nič nenavadnega. Toda iskanje nečesa, kar je skoraj nič, ni enostavno.
Prah eksotičnega izvora
Ena od možnih razlag je, da lupina prahu ovija naše osončje vse do Plutona in odbija sončno svetlobo. Opazovanje prahu v zraku, ki se ujame v sončne žarke, ni presenečenje pri čiščenju hiše. Vendar pa mora imeti ta prah bolj eksotičen izvor. Ker je sijaj tako gladko razporejen, je verjetni vir prosto letečih prašnih ledenih kep. Ti padajo proti Soncu iz različnih smeri in izločajo prah, ko led zaradi toplote Sonca sublimira. Če je to res, je to novo odkrit arhitekturni element sončnega sistema. Ostal je neviden, dokler se niso pojavili zelo domiselni in radovedni astronomi ter moč vesoljskega teleskopa Hubbla.
Razen tapiserije bleščečih zvezd ter sijaja rastoče in pojemajoče Lune je nočno nebo za naključnega opazovalca videti črno.
Foto: dima_zel iz iStock
Kako temno je temno v resnici?
Da bi to ugotovili, so se astronomi v okviru ambicioznega projekta SKYSURF odločili pregledati 200.000 posnetkov Nasinega vesoljskega teleskopa Hubble in na njih opravili več deset tisoč meritev, da bi poiskali morebitni preostali sijaj v ozadju na nebu. To bi bila preostala svetloba po odbitju sijaja planetov, zvezd, galaksij in prahu v ravnini našega sončnega sistema (t. i. zodiakalna svetloba).
Ko so raziskovalci končali popis, so ugotovili izjemno majhen presežek svetlobe, ki je enak enakomernemu sijaju desetih ognjenikov, razporejenih po celotnem nebu. To je tako, kot da bi ugasnili vse luči v zaprti sobi in še vedno našli čuden sij, ki prihaja iz sten, stropa in tal.
Raziskovalci pravijo, da je ena od možnih razlag tega preostalega sijaja ta, da naš notranji sončni sistem vsebuje šibko kroglo prahu iz kometov, ki padajo v sončni sistem iz vseh smeri, in da je sijaj sončna svetloba, ki se odbija od tega prahu. Če je to res, bi lahko bila ta prašna lupina nov dodatek k znani zgradbi sončnega sistema.
Foto: leonid_tit iz iStock
Zametki raziskave segajo v leto 2021
To zamisel podpira dejstvo, da je leta 2021 druga skupina astronomov s pomočjo podatkov Nasinega vesoljskega plovila New Horizons prav tako izmerila ozadje neba. Sonda New Horizons je leta 2015 preletela Pluton, leta 2018 majhno telo Kuiperjevega pasu, zdaj pa se odpravlja v medzvezdni prostor. Meritve sonde New Horizons so bile opravljene na razdalji od 4 do 5 milijard milj od Sonca. To je precej zunaj območja planetov in asteroidov, kjer ni onesnaženja z medplanetarnim prahom.
New Horizons je zaznal nekaj nekoliko šibkejšega, ki očitno prihaja iz bolj oddaljenega vira, kot ga je zaznal Hubble. Tudi vir svetlobe v ozadju, ki jo je opazil New Horizons, ostaja nepojasnjen. Obstajajo številne teorije, od razpada temne snovi do ogromne nevidne populacije oddaljenih galaksij.
»Če je naša analiza pravilna, je med nami in razdaljo, na kateri je New Horizons opravil meritve, še ena komponenta prahu. To pomeni, da gre za neko dodatno svetlobo, ki prihaja iz notranjosti našega osončja,« je dejal Tim Carleton z Arizonske državne univerze (ASU).
»Ker so naše meritve preostale svetlobe višje od meritev New Horizons, menimo, da gre za lokalni pojav, ki ne prihaja od daleč zunaj sončnega sistema. Morda gre za nov element v vsebini sončnega sistema, ki je bil domnevan, vendar do zdaj ni bil kvantitativno izmerjen,« je dejal Carleton.
Foto: Vera Kornienko iz iStock
Z idejo o iskanju duha je prvi prišel astronomski veteran
Na idejo, da bi zbrali Hubblove podatke in poiskali morebitno svetlobo duha, je prvi prišel astronomski veteran Rogier Windhorst, prav tako z univerze ASU. »Več kot 95 odstotkov fotonov na slikah iz Hubblovega arhiva prihaja z razdalj, manjših od 3 milijard milj od Zemlje. Večina uporabnikov Hubbla je že od zgodnjih dni njegovega delovanja te nebesne fotone zavračala, saj so jih zanimali šibki diskretni objekti na Hubblovih slikah, kot so zvezde in galaksije,« je dejal Windhorst. »Toda ti posnetki neba vsebujejo pomembne informacije, ki jih je mogoče pridobiti zahvaljujoč Hubblovi edinstveni zmožnosti natančnega merjenja šibkih ravni svetlosti v treh desetletjih njegove življenjske dobe.«
Foto: dima_zel iz iStock
Novinar
