Vsako leto se morska ledena odeja v Arktičnem oceanu sredi septembra zmanjša na najnižjo točko. Letos meri le 3,74 milijona kvadratnih kilometrov. To je druga najnižja vrednost v 42 letih, od začetka satelitskih meritev. Danes led pokriva le 50 % površine, ki jo je konec poletja pokrival pred 40 leti.
Kot je pokazal Medvladni odbor za podnebne spremembe, so ravni ogljikovega dioksida v ozračju višje kot kadar koli v zgodovini človeštva. Nazadnje so koncentracije CO2 v ozračju dosegle današnjo raven – približno 412 delcev na milijon – pred 3 milijoni let, v času pliocenske epohe.
Geoznanstveniki, ki preučujejo razvoj zemeljskega podnebja in kako ustvarja pogoje za življenje, vidijo spreminjajoče se razmere na Arktiki kot pokazatelj, kako bi lahko podnebne spremembe spremenile planet. Če se bodo globalne emisije toplogrednih plinov še naprej povečevale, bi lahko Zemljo vrnili v pliocenske razmere z višjo morsko gladino, spremenjenimi vremenskimi vzorci in spremenjenimi razmerami tako v naravnem svetu, kot v človeški družbi.
Kako je izgledala Pliocenska arktika
Fosilni cvetni prah, ohranjen v teh jedrih, kaže, da se je pliocenska Arktika zelo razlikovala od trenutnega stanja.
Danes je Arktika brez drevesna pokrajina z redko vegetacijo tundre, kot so trave, šaši in nekaj cvetočih rastlin. V nasprotju s tem so ruska sedimentna jedra vsebovala cvetni prah dreves, kot so macesen, smreka in jelka. To kaže, da so borealni gozdovi, ki se danes končajo na stotine kilometrov bolj južno in zahodno v Rusiji in v polarnem krogu na Aljaski, nekoč segali vse do Arktičnega oceana po večjem delu Arktične Rusije in Severne Amerike.
Ker je bila Arktika v pliocenu veliko toplejša, ledeni pokrov Grenlandije ni obstajal. Majhni ledeniki ob gorski gorski vzhodni obali so bili med redkimi kraji s celoletnim ledom na Arktiki. Pliocenska zemlja je imela led le na enem koncu – na Antarktiki – in ta led je bil manj obsežen in bolj dovzeten za taljenje.
Ker so bili oceani toplejši in na severni polobli ni bilo velikih ledenih plošč, so bile gladine morja po vsem svetu višje za 9 do 15 metrov. Obalne črte so bile daleč v notranjost od svojih trenutnih lokacij. Današnja obalna mesta bi bila vsa pod vodo.
Zakaj je imel Pliocen tako visoko vsebnost CO2?
Kako so koncentracije CO2 med pliocenom dosegle ravni, podobne današnjim? Ljudje se na Zemlji ne bodo pojavili vsaj še milijon let, uporaba fosilnih goriv pa je še novejša. Odgovor je, da nekateri naravni procesi, ki so se na Zemlji dogajali skozi njeno zgodovino, sproščajo CO2 v ozračje, drugi pa ga porabljajo. Glavni sistem, ki ohranja ravnovesje te dinamike in nadzoruje zemeljsko podnebje, je naravni globalni termostat, ki ga uravnavajo kamnine, ki kemično reagirajo s CO2 in ga izvlečejo iz ozračja.
V tleh se nekatere kamnine v reakcijah, ki porabljajo CO2, nenehno razgrajujejo v nove materiale. Te reakcije se pospešijo, ko so temperature in padavine višje. Natančneje, podnebne razmere, ki se pojavijo, ko se koncentracije toplogrednih plinov v ozračju povečajo.
Toda naš globalni termostat ima vgrajen nadzor
Ko se CO2 in temperature povečajo in se vremenski vplivi kamnin pospešijo, potegnejo več CO2 iz ozračja. Če začne CO2 padati, se temperature ohladijo in vremenske razmere v kamninah se upočasnijo in izvlečejo manj CO2.
Reakcije vremenskih vplivov na kamnine lahko delujejo tudi hitreje, kadar zemlja vsebuje veliko na novo izpostavljenih mineralnih površin. Primeri vključujejo območja z veliko erozijo ali obdobja, ko so zemeljski tektonski procesi potiskali zemljo navzgor in ustvarjali velike gorske verige s strmimi pobočji.
Poletni vročinski valovi spreminjajo severno Sibirijo, odtajajo permafrost in ustvarjajo pogoje za obsežne požare.
Kamninski termostat deluje geološko počasi. Na primer, na koncu dobe dinozavrov pred približno 65 milijoni leti znanstveniki ocenjujejo, da so bile ravni CO2 v atmosferi med 2000 in 4000 delcev na milijon. Trajalo je več kot 50 milijonov let, da so jih v pliocenu naravno zmanjšali na približno 400 delcev na milijon.
Ker so se naravne spremembe ravni CO2 dogajale zelo počasi, so bili tudi ciklični premiki v zemeljskem klimatskem sistemu zelo počasni. Ekosistemi so se morali milijone let prilagajati, prilagajati in počasi odzivati na spreminjajoče se podnebje.
Nas čaka Pliocenu podobna prihodnost?
Danes človekove dejavnosti preplavijo naravne procese, ki CO2 izvlečejo iz ozračja. Ob zori industrijske dobe leta 1750 je atmosferski CO2 znašal približno 280 delcev na milijon. Ljudje so potrebovali le 200 let, da so popolnoma preusmerili pot, ki se je začela pred 50 milijoni let, in vrnili planet na ravni CO2 izpred več milijonov let.
Večina tega premika se je zgodila po drugi svetovni vojni. Letna povečanja za 2-3 deleže na milijon so zdaj pogosta. In v odgovor se Zemlja hitro segreva. Od približno leta 1880 se je planet ogrel za 1 stopinjo Celzija. Veliko hitreje kot katera koli epizoda segrevanja v zadnjih 65 milijonih let Zemljine zgodovine.
Na Arktiki so izgube odsevnega snega in ledene odeje to segrevanje okrepile do +5 C. Kot rezultat se poletna pokritost ledenega ledu z Arktiko zmanjšuje. Znanstveniki opozarjajo, da bo Arktika poleti v naslednjih dveh desetletjih popolnoma brez ledu.
Nujno moramo zmanjšati Zemeljski termostat
To ni edini dokaz drastičnega segrevanja Arktike. Znanstveniki so zabeležili ekstremne poletne stopnje taljenja na grenlandskem ledenem pokrovu. V začetku avgusta se je zadnja ledena polica Kanade na ozemlju Nunavut zrušila v morje. Deli Sibirske arktike in Svalbarda, skupine norveških otokov v Arktičnem oceanu, so to poletje dosegli rekordno visoke temperature.
Obalna mesta, regije s kmetijskimi pridelki in oskrba z vodo za številne skupnosti bodo popolnoma drugačne, če se ta planet vrne v pliocenski svet. Ta prihodnost zaenkrat še ni zapisana. A če se ji hočemo izogniti, so urgentno potrebni veliki koraki za zmanjšanje porabe fosilnih goriv za znižanje zemeljskega termostata.
Novinar
