Zime vsakoletno prekrivajo dele Zemlje v sneg. Kakšne pa so zimske razmere drugod po vesolju? Ali bodo ljudje kdaj zgradili snežaka na Saturnovi luni Titan? Ali bo moral nekdo zjutraj odkidati rover Curiosity in Perseverance, ker jih bo čez noč zasnežilo na »parkingu«?
Ideja medplanetarnega snega se sliši smiselno. Vse, kar potrebuješ, je led in nekaj v ozračju, za kar bi se ta led prijel, kajne? Vesoljska meteorologija je sicer nekoliko bolj zapletena, toda nastajajoča vesoljska znanost potrjuje, da obstaja tudi vesoljski sneg.
Najbolj preučevani primeri se pojavijo prav na Rdečem planetu
Znanstveniki so na Marsu že večkrat opazili sneženje. S povprečno temperaturo okoli minus 60 stopinj Celzija je bližnji planet zagotovo dovolj hladen za sneg. Leta 2008 je Nasin lander Phoenix ujel vodeno-ledeni sneg, plundro, ki smo je vajeni na Zemlji, ki je padala blizu severnega pola planeta.
Medtem pa Marsov južni pol celo leto nosi pokrov zamrznjenega ogljikovega dioksida oz. »suhi led«. Leta 2012 so raziskovalci prvič opazili sneg iz suhega ledu, ki je padel iz atmosfere Marsa okoli južnega pola.
Kljub stalnim oblakom se sneg na površini Rdečega planeta redko kopiči. Atmosfera Marsa je precej tanka. Približno 100-krat tanjša od zemeljske. Tekoča voda zelo počasi pada in skoraj takoj izpari. Znanstveniki so opazili oblake, ki spuščajo sneg visoko v marsovskem ozračju, le da so padavine izginile, preden so se približale površju. To se zgodi tudi na Zemlji, v pojavu, imenovanem virga.
Glede na študijo iz konca leta 2017 v reviji Nature Geoscience je na Marsu pod ustreznimi pogoji možen površinski sneg. Ker lahko Marsovske temperature med dnevom in nočjo nihajo za skoraj 111 stopinj C, so turbulence v oblakih pogoste.
To lahko privede do močnih vetrov, ki pihajo navzgor in navzdol znotraj in pod oblaki s približno 10 metri na sekundo, je povedala Aymeric Spiga, planetarna znanstvenica z univerze Pierre in Marie Curie v Parizu. V takšnih nevihtah bi sneg lahko padel na Marsovo površino dovolj hitro, da bi čez noč obstal. Vendar bi še vedno izginil, ko bi prišlo jutro.
Kaj pa drugje v našem sončnem sistemu?
Oblaki, ki so se maja 2017 vrteli visoko nad površjem Jupitra, so bili skoraj zagotovo zmrznjeni, so povedali znanstveniki in so verjetno spustili ledeno mešanico vode in amoniaka, kar bi lahko veljalo za nekaj med snegom in točo.
Saturnova šesta največja luna, Enceladus, bi bila morda najboljše mesto za medplanetno smučanje, kažejo podatki iz Nasine sonde Cassini iz leta 2011. Vesoljsko plovilo je ugotovilo, da ledeni delci, ki so jih na ledeni luni izvrgli gejzirji, padejo nazaj na površino v predvidljivem vzorcu. To ustvarja pobočja izredno drobnih kristalov, ki bi bili verjetno kot nalašč za »spustiti« smuči po sveže steptanem pobočju (Še negativnega testa ne bi potrebovali). Vendar ne računajte na sezonsko vozovnico: kristalni »sneg« po zemeljskih merilih pade zelo počasi: manj kot tisočinka milimetra na leto, so povedali znanstveniki.
Drugje postane bolj čudno. Na ogromnem eksoplanetu imenovanem Kepler-13Ab, ki je šestkrat večji od Jupitra in ki leži 1.730 svetlobnih let od Zemlje, sneži titanov dioksid, eno izmed aktivnih sestavin kreme za sončenje. Na Uranu in Neptunu pa bi lahko snežili diamanti.
Puhasta, zmrznjena voda, ki jo dobimo tukaj na Zemlji, se morda zdi dolgočasna, toda vsaj lahko se sprostite in posnamete njene osupljive fotografije iz prijetnega udobja svojega doma.
Novinar
