»Tudi če so majhni, grdi in prepotentni, hočem vedeti za njih«, je rekel Carl Sagan. Ta misel vodi skupino znanstvenikov z NASE, ki je razvila novo sporočilo za nezemljane. Enega takšnih je observatorij Arecibo v Puerto Ricu leta 1974 poslal proti jati zvezd Messier 13 oddaljeni 25.000 svetlobnih let. Gre za medzvezdni radijski signal, ki ga z radijskim teleskopom lahko pošljemo v nebo. Sporočilo iz Areciba je bila bitna slika, ki je kazala človeške dosežke.
Novo sporočilo
Ekipa doktorja Jonathana Jianga z NASA Jet Propulsion Laboratory je razvila novo spročilo, ki bi ga izstrelili iz domačega Allen Telescope Array v Kaliforniji in kitajskega Aperture Spherical Radio Telescope. Oba teleskopa bi potrebovala nadgradnjo, zato njihova pobuda še čaka odobritev.
Teleskopa bi sporočilo oddala v smeri roja zvezd blizu središča Mlečne ceste. Znanstveniki predvidevajo, da je tam najboljša možnost, da nekdo prestreže naš signal. Sporočilo vsebuje nekaj osnovnih matematičnih principov, zapis DNK molekule, podatke o Zemlji in o nas.
V vesolje smo že poslali več radijskih sporočil, med drugim tudi reklamo za Doritos in vabilo v jeziku vesoljcev iz Zvezdnih stez – klingon. Sporočanje z radijskim signalom je veliko hitrejše kot sondi Pioneer, ki tudi nosita sporočilo za morebitne najditelje. Kljub temu bo signal iz leta 1974 dosegel svoj cilj šele čez 25.000 let, na odgovor pa bomo čakali še dlje. Tudi signal Jiangove ekipe bo prispel čez tisoče let in morda ne bo nikogar, ki bi ga prestregel … morda ne bo niti nas. A vse to znanstevnikov ne ustavi.
Srečanje z vesoljsko civilizacijo
Človeštvo že vrsto let poskuša najti inteligentno življenje v vesolju. Vendar ali si tega res želimo? Pokojni Stephen Hawking in mnogi drugi trdijo, da bi srečanje med napredno nezemljansko civilizacijo in nami postalo naša poguba. Tako kot so Evropejci z naprednim orožjem malodane iztrebili domorodce Amerik, bi napredna vesoljska rasa uničila ali vsaj zasužnjila človeštvo. Tako mišljenje izvira iz tisočletij izkušenj, ki zgodovino kažejo kot tekmo za hrano in surovine. Žival bo naredila vse v njeni moči, da si zagotovi preživetje, človekove ambicije pa so še večje. Ni nam dovolj, da preživimo. Poganja nas neka višja strast, stalna želja po preseganju samega sebe, kot bi se izrazili filozofi. Dobra plat tega je, da smo zaradi večnega pehanja za »še več« prišli do ravni civilizacije in tehnologije, ki jo imamo danes. Slaba plat so miilijarde človeških in živalskih žrtev ter uničeno okolje. Ali bi vesoljska civilizacija z napredno tehnologijo bila drugačna od nas? Ali ne bi bili prav tako pohlepni in destruktivni pri doseganju svojih ciljev?
Ni nujno, pravijo doktor Jiang in drugi. V zadnjih nekaj desetletjih je človeštvo naredilo popoln mentalni obrat. Toleranca do vojne in fizičnega nasilja se niža, sodelovanje in iskanje kompromisov pa sta postala zlato pravilo uspešnosti. Vemo, kakšne so posledice brezobzirnega izkoriščanja surovin in človek ni več poklican na Zemljo, da si jo prisvoji, temveč, da jo deli. Kljub vojnam v Ukrajini, Afriki in Aziji beležimo najdaljše obdobje miru za večino prebivalstva Zemlje. Več ljudi je predebelih kot lačnih, populacija našega planeta pa strmo raste. Krivice ostajajo, a že dejstvo, da se zgražamo nad sweatshopi tretjega sveta in kitajskimi koncentracijskimi taborišči nas naredi bolj človeške kot ameriške sužnjelastnike. V zadnjih nekaj desetletjih so gospodarstvo, tehnologija in življenjski standard hitro rastli in nas pripeljali do vesoljskega raziskovanja. Mar ne bi tudi vesoljska civilizacija morala spoznati moči sodelovanja in delanja kompromisov, dobre diplomacije in strpnosti? Ali bi taka civilizacija še vedno izbrisala človeštvo? Da bi živeli z ramo ob rami in skupaj rasli, ni izključeno.
Oba argumenta imata mnogo podpornikov, vsi pa se strinjajo, da bi kontakt z nezemljani bil ogromen dogodek. Bomo slišali.
Novinar
