Najti »poskusne zajčke« za sodelovanje v znanstvenih eksperimentih včasih ni enostavno. Nekateri znanstveniki so se problemu izognili tako, da so eksperimente izvajali kar na sebi – in s tem tvegali lastno življenje. V najboljšem primeru je bila njihova predanost poplačana z Nobelovo nagrado, v nekoliko slabšem izidu je bila posledica smrt. Vsekakor pa je njihov pogum prinesel pomembna odkritja za človeštvo.
George de Hevesy: težka voda za žejo
Preden je kot predmet znanstvenega preučevanja vzel lastno telo, je George de Hevesy leta 1923 objavil opažanja o tem, kako spremljati različne substance med potovanjem skozi rastlino. Pri tem je uporabljal radioaktivni svinec, ki ga je rastlina absorbirala in nato transportirala ter skladiščila. Z analizo posameznih delov rastline je lahko ugotovil, kam je rastlina transportirala svinec. Kasneje se je odločil s podobno metodo preučevati potovanje vodnih molekul skozi človeško telo. Namesto radioaktivnega svinca je tokrat kot marker uporabil težko vodo. Zares ni povsem znano, ali je različne količine težke vode zaužil George de Hevesy sam, ali morda njegov asistent. Po zaužitju težke vode je z zbiranjem in analizo urina določal, koliko časa traja, preden zaužita voda zapusti človeško telo. Ugotovil je, da je potrebnih devet dni, da polovica težke vode zapusti človeško telo. Čeprav v svojem poročilu George de Hevesy ni poročal o negativnih učinkih pitja težke vode, so kasnejši poskusi na miših pokazali, da je težka voda v zadostnih količinah lahko smrtonosna. Pri svojem delu je imel torej precej sreče, saj je devet let kasneje celo prejel Nobelovo nagrado za eksperimente z radioaktivnim svincem, ki so ga pripeljali do eksperimentov na lastnem telesu.
Carl Wilhelm Scheele: arzen in cianid ne tekneta preveč dobro
Še ena oseba, ki je brez zadržkov zaužila snovi v laboratoriju. Kar se danes zdi bizarno in nedopustno je bilo v 18. stoletju skoraj običajen del kemijskega raziskovanja. Ker sofisticirane naprave za identifikacijo različnih snovi takrat še niso obstajale, je Scheele po končani reakciji pogosto z vonjem in okusom preučeval dobljene produkte. Na ta način je kot prvi uspešno ugotovil, da je kisik plin brez barve, vonja in okusa, kar velja še danes. Podobno je odkril vsaj sedem elementov in 18 spojin. Njegove metode so se dobro obnesle, dokler se ni lotil preučevanja bakrovega arzenida in vodikovega cianida. Pri 43 letih je tako umrl, najverjetneje zaradi izpostavljenosti arzenu in cianidu.
Karl Landsteiner: mešanje krvi
Če se ti uživanje laboratorijskih produktov ne sliši preveč privlačno, pomisli na eksperimente z lastno krvjo. V 20. stoletju je Karl Landsteiner želel ugotoviti, zakaj so transfuzije krvi včasih neuspešne. Pri tem je uporabil vzorce svoje krvi in krvi še petih kolegov. Na srečo je vzorce mešal zunaj njihovih teles in s tem preprečil smrt. Pri svojem delu je odkril krvne skupine A, B in 0. Krvno skupino AB so odkrili naslednje leto, saj med testiranimi osebami nihče ni imel krvne skupine AB. Za svoje delo je Landsteiner prejel Nobelovo nagrado. Umrl je 13 let kasneje zaradi srčnega napada, ki ni bil povezan z njegovimi eksperimenti.
Daniel Carrion: načrtna okužba se ni iztekla po načrtih
Carrion se je leta 1885 ukvarjal s kronično boleznijo perujska bradavica. Identifikacijo simptomov in posameznih stopenj bolezni je oteževalo dejstvo, da večina bolnikov, ki so dosegli akutno fazo ni uspela pravočasno priti do bolnišnice. Ali so hitro ozdraveli ali pa umrli. Ker je bila bolezen le redko smrtonosna se je Carrion odločil, da se okuži s tekočino, ki je pritekla iz poškodbe enega izmed bolnikov. Uspešno si je nakopal precej simptomov, ki pa se niso ujemali s takratno predstavo o perujski bradavici. Njegova bolezen je precej bolj spominjala na na videz nepovezano bolezen »vročina Oroya«, ki je zelo hitro smrtonosna. Carrion je dokazal, da gre za eno samo bolezen v dveh različnih stopnjah. Nekateri podležejo že prvi akutni fazi, medtem ko jo drugi uspešno preživijo, kasneje pa razvijejo kronične bolezenske znake. Nekateri posamezniki preidejo v kronično perujsko bradavico celo brez akutne vročine. Danes vemo, da obe stopnji bolezni povzroča ista bakterija, zato bolezen lahko zdravimo z antibiotiki. Carrion še ni imel te sreče, zato je nekaj tednov po okužbi podlegel bolezni.
Niels Finsen: vsaj okužba ni bila namerna
Finsen je od svojega 23. leta trpel za simptomi, ki jih danes opišemo kot Niemann-Pickova bolezen. Gre za degenerativno bolezen, ki odebeli vezivno tkivo organov in tako otežuje njihovo delovanje. Ukvarjanje z lastno boleznijo je za Finsena tako postalo osrednji del njegove znanstvene kariere, pri tem se je osredotočil predvsem na fototerapijo. Gre za terapevtsko uporabo svetlobe za zdravljenje določenih bolezni. Začel je s sončenjem z namenom, da bi olajšal simptome bolezni. Danes težko rečemo, ali je metoda delovala, saj niti sam ni beležil opažanj. Kasneje se je problema lotil bolj sistematično, saj je želel ugotoviti, kateri del elektromagnetnega spektra najučinkoviteje zaustavi bakterije in pri tem ne škoduje pretirano človeškim celicam. Pri tem je uspešno poiskal ustrezen del UV spektra. Na sebi je testiral tudi največjo izpostavljenost svetlobe, ki jo telo prenese, brez razvoja eriteme. Svoje bolezni sicer ni uspel pozdraviti, je pa njegov inštitut s pomočjo fototerapije do leta 1902 uspešno ozdravil več kot 400 ljudi, ki so trpeli za kožno boleznijo lupus vulgaris. Leta 1903 je za svoje delo prejel tudi Nobelovo nagrado. Žal je pri svojih 44 letih podlegel bolezni, a v znanosti in medicini pustil svoj pečat.
Novinar
