Sončne celice danes niso več futuristična tehnologija, ki jo uporabljajo okoljsko osveščeni fanatiki, ampak del vsakdanjega življenja. Kljub njihovi razširjenosti pa celo večina uporabnikov ne pozna njihovega delovanja.
Na trgu je danes ponudba različnih sončnih panelov raznolika, ti pa imajo lahko pritrjenih več različnih vrst sončnih celic. Že običajne kristalne silicijeve sončne celice se delijo na silicijeve trakove, polikristalne in monokristalne sončne celice. Preberi si, kakšna je razlika in katere prednosti oziroma slabosti imajo.
Monokristalne sončne celice
Za monokristalne sončne celice je značilen temno črn lesk. Imajo zarobljene robove, ki so posledica fizikalnih in kemijskih lastnosti monokristalnega silicija. Posamezna celica je narejena iz enega celega kristala silicija. Ta tip sončnih celic dosega največje izkoristke, je pa tudi najdražji. V dobrih laboratorijskih pogojih lahko dosežejo monokristalne sončne celice kar 25-odstotni izkoristek. V realnih pogojih na hišah segajo izkoristki običajno nekje do 15 oziroma 17 odstotkov.
Kljub nekoliko višji ceni (ta je posledica izredno počasne rasti kristala) se kar 44 odstotkov trga odloča za nakup tovrstnih sončnih celic. Monokristalne sončne celice pridobivajo iz taline kremenčevega peska, ki je v obliki ingota. Talino razrežejo na zelo tanke rezine, ki jih nato oblikujejo v sončno celico.
Polikristalne sončne celice
Polikristalne sončne celice prepoznaš po dvobarvnosti: v ospredju sta svetlo in temno modra barva, ki sta posledica postopka proizvodnje. Za razliko od monokristalnih, te sončne celice sestavlja več kristalov silicija. Posledično so celice lažje za obdelavo in cenovno ugodnejše.
So pa zato tudi manj učinkovite: v laboratorijih dosegajo do 21-odstotni izkoristek, medtem ko v realnih razmerah na zgradbah lahko pričakuješ 13 do 15-odstotni izkoristek. Na svetovnem trgu se vseeno uvrščajo med najbolj prodajane, saj se kar polovica vseh kupcev odloči za ta tip solarnih panel.
Novinar
