Prihodnji teden bo v Glasgowu potekal eden največjih dogodkov zadnjih let. To bo konferenca o podnebnih spremembah (v tujem tisku označena z COP26), kjer se bodo voditelji držav dogovarjali o prihodnosti sveta. Kresala se bodo mnenja znanstvenikov, politikov, ekonomistov in korporacij. Cilj je najti skupne točke in zaveze, ki bodo preprečile, da se temperatura Zemlje v naslednji polovici stoletja zviša za več kot 1,5 °C. V to je vključeno zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, varovanje okolja in ljudi. Druga plat je, da si prizadevajo to doseči po poti najmanjšega upora, s še naprej rastočim standardom življenja in čim manjšimi izgubami profita. Drugače rečeno, spremeniti svet tako, da se spremeni čim manj.
Mednarodni forum za podnebne spremembe (IPCC) je združenje znanstvenikov pod okriljem Združenih narodov (UN), ki vsakih nekaj let pripravi poročilo o podnebnih spremembah. Pariški sporazum je bil sklenjen na podlagi dokazov takšnega poročila v letu 2015. Enako velja za Glasgow.
Pred kratkim pa so v medije pricurljali dokazi o lobiranju nekaterih držav in korporacij, da se poročilo IPCC-ja spremeni, poroča BBC. IPCC je dobila več kot 32.000 pozivov, naj poročilo priredi določenim interesom, preden ga razodenejo na konferenci.
Fosilna goriva
Že dolgo poslušamo o slabih učinkih izgorevanja fosilnih goriv. Zavedanje o njihovi nevarnosti je spodbudilo industrijo električnih avtomobilov, sončnih celic na stanovanjskih hišah in nenazadnje projekte, kot je BicikeLJ. Lastnikom naftnih črpalk, zemeljskega plina in rudnikov premoga gredo pozivi k bojkotu fosilnih goriv v nos, zato so na IPCC naslovili več sporočil.
Ministrstvo za olje Savdske Arabije se je spotaknilo ob fraze kot je: »na vseh področjih je treba hitro in učinkovito ukrepati za zmanjševanje porabe fosilnih goriv« in zahtevalo njihovo odstranitev iz poročila.
Avstralija, ki je največji izvoznik premoga, se ne strinja z zaključkom, da je treba porabo premoga močno zmanjšati. Temu nasprotuje tudi Indija, ki večino elektrike pridobi iz termoelektrarn. Težava je, da bi bile potrebne velike investicije v infrastrukturo in posodabljanje energetskega omrežja, na kar se, po njihovih besedah, IPCC požvižga.
Organizacija držav izvoznic nafte (Opec) v zadnjih letih navija za uporabo sistema shranjevanja CO2 pod zemljo (CCS), kar bi morda lahko bila trajna alternativna rešitev, a še ni bilo izvedenih dovolj raziskav. Tudi oni obtožujejo IPCC, da ni pretehtal vseh možnosti.
Prideleva mesa
Največji izvoznici govedine in hrane za živali sta Brazilija in Argentina. Kot pričakovano poskušata ovreči znanstvene dokaze o škodljivosti masovnega gojenja goveda. V poročilu IPCC je zapisano, da bi izogibanje mesnim dietam lahko zmanjšalo toplogredne pline tudi za do 50 %. Brazilija se tej trditvi odločno, vendar neprepričljivo upira. Obe državi zahtevata tudi, da se izloči predloge, kot sta davek na rdeče meso in kampanja za »brezmesni ponedeljek«.
Ko smo že v Južni Ameriki povejmo še, da je od izvolitve predsednika Bolsanara leta 2018 izsekavanje amazonskega pragozda doseglo vrhunec. Bolsanaro je prišel na oblast z obljubami o gospodarski rasti na račun gozdov in naravnih bogastev, ki se skrivajo v njem. Vse to Brazilija zanika.
Jedrska energija
Nuklearne elektrarne so bile nekoč ponos vsake države. Po groznih nesrečah v Černobilu (1986) in Fukušimi (2011) ter stalnim vprašanjem, kam z odsluženimi uranovimi palicami pa niso več idealna izbira. Kljub temu vzhodnoevropske države opozarjajo, da je IPCC preveč negativno nastrojen proti nuklearni energiji. Po njihovih besedah bi lahko večino ciljev COP26 dosegli z jedrsko energijo. Sam nisem nuklearni fizik in ne vem, kakšna je relativna nevarnost jedrskih elektrarn, mislim pa, da ima to nekaj opraviti s strahom pred jedrskim orožjem. Spomnimo se panike ZDA ob pogledu na jedrski reaktor v Iraku. Ali pa tistega v Severni Koreji. Če nisi svetovna velesila ali vsaj evropska država, te ukvarjanje z jedrsko energijo naredi sumljivega.
Problem financ
Na konferenci v Kopenhagnu 2009 je bila ena izmed zavez bogatih držav, da bodo tistim v razvoju vsako leto dale 100 milijard dolarjev za razvoj zelenih energij. To se ni zgodilo. Še leta 2018 je znesek znašal slabih 80 milijard. Glede na to lahko malo bolj razumemo Indijo, v kateri vlada revščina, iz katere se seveda ne da ustvariti moderne zelene utopije.
Tudi znanstveniki IPCC-ja so posredno odgovorili na obtožbe. Pri njihovem delu je pričakovano, da bodo naleteli na mnoge odgovore. To jim je pravzaprav všeč, saj le s čim več mnenji lahko ustvarijo najboljše predloge. Še vedno pa poudarjajo, da so neodvisna organizacija, ki se ne podredi nikakršnim pritiskom, ki niso v obliki znanstvenega dokaza.
Novinar