Rima je glasovna figura, kjer se ujemajo glasovi končnih zlogov besed (od naglašenega samoglasnika naprej).
Najpogosteje jih srečujemo v glasbi in poeziji. Glede na zaporedje rim, ki se pojavljajo znotraj kitice, v osnovi ločimo:
Zaporedna rima (aabb)
De je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak,
ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak,
bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,
ak bil bi nekakóvi preč nejevolje sled,
Prestopna rima (abab)
Strune! milo se glasite,
milo, pesmica! žaluj;
sŕca bolečine skrite
trdosrčni oznanjuj,
Oklepajoča rima (abba)
Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz sŕca svoje so kalí pognale
Mokrócvetéče rož’ce poezije.
Verižna rima
Ko se prestopna rima prepleta v pesmi kot veriga (v spodnjem primeru aba bcb cdc), temu rečemo verižna rima:
Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi
že dolgo bije za kršansko vero,
z Avreljam Droh se več mu v bran ne stavi;
končano njino je in marsiktero
življenje, kri po Kranji, Koratani
prelita napolnila bi jezéro.
Gnijó po polji v bojih pokončani
trum srčni vajvodi, in njih vojšaki,
sam Črtomír se z majhnim tropam brani.
Druge rime, ki jih poznamo
Če se na koncu verza ujemajo samoglasniki, to ni rima, ampak asonanca.
Čista rima ali polni stik je zvočno ujemanje vseh fonemov od zadnjega naglašenega samoglasnika naprej.
Rime po obsegu glasovnega ujemanja delimo tudi na moške in ženske (ter daktilske). Moške so enozložne (gre – srce), ženske dvozložne (krvaveče – meče), trizložnim (štejejo – sejejo) pa rečemo tudi daktilska ali tekoča rima.
Novinar
