Imam dva cimra in z enim se super razumem, z drugim pa so težave. Ne razume, kje so meje in preprosto vzame, kar ni njegovo. Ne vem kako mu naj dopovem, da ne moreš kar vzeti tuje, brez da vprašaš, ne da bi ga s tem užalil in še bolj zakompliciral odnose. Prav tako ne pomaga pri pospravljanju in čiščenju – očitno mu je doma vse naredila mama. Z drugim cimrom sma mu že večkrat rekla, naj vsaj pomije posodo za sabo, potem pa jo midva po nekaj dneh, ker nočema živet v svinjaku. Torej kako naj mu postavim meje in hkrati dopovem, da ima dolžnosti kot sobivalec.
Pozdravljeni,
v življenju smo velikokrat soočeni s tem, da tisti, ki povzroča težave, tega ne opazi; zato pa te toliko bolj doživljajo tisti, ki zaradi njega trpijo mnogo bolj, kot trpi on sam. Torej, čisto mogoče je, da vajin sostanovalec svojih dejanj ne doživlja tako problematično, kot jih vidita vidva. Zato je tudi težko pričakovati, da bi nekega dne kar na lepem sprevidel in se sam od sebe spremenil iz »anarhista« v »redoljubneža«.
Tako je smiselno, da se vsi trije čim prej usedete skupaj in se dodobra pogovorite o tem, kako vsak od vas dojema sobivanje. Pogovarjajte se o svojih občutjih, o tem, kaj vas moti in zakaj, kaj je za vas sprejemljivo in kje so meje presežene. Prisluhnite drug drugemu. Morda bo iskren razgovor prinesel celo drugačno sliko od te, s katero živite zdaj: kaj, če je v ozadju cimrovih ravnanj in odnosa kaj globljega kot zgolj to, da je mama vse postorila namesto njega?
Po takšnem »razčiščevanju« bi morda pomagalo to, da z dogovorom sestavite urnik opravil: kateri dan v tednu kdo pomiva posodo, kdaj je kdo na vrsti, da počisti, odnese smeti … Sčasoma lahko preide taka disciplina v hvaležno navado, ki vam bo vsem olajšala bivanje in polepšala vzdušje.
Morda bi pri tem, da jemlje vajine reči brez vprašanja, »vžgalo«, če cimru pojasnita, da človek pač kupuje hrano zase zato, da ni lačen. Torej mu je ne more nekdo brez vprašanja pojesti in ga s tem potisniti v lakoto. Če se ga razlage ne bodo prijele, bo najbolje, da ima vsak od vas v hladilniku svoj »lunchbox« in vanj shranjuje živila. Lastništvo bo tako jasno razmejeno in ne bo več dopuščalo tolikšne svobode jemanja brez vprašanja.
Druge osebne stvari pa, če imata to možnost, sproti pospravljajta v predale in jih zaklepajta. Tako ne bo imel priložnosti, da jih jemlje, ne da bi vaju pred tem vprašal za dovoljenje. In morda se bo izposojanja čez čas tudi odvadil.
Če nič ne bo zaleglo in boste sčasoma skupaj samo še težje živeli, je tu tudi skrajna možnost: da svojega sostanovalca zaprosita, naj se izseli in si poišče drugo bivališče. Življenje v skupnosti ima pač svoja pravila in prilagajanje je neizbežno. Potrpežljivost in uvidevnost pa imata tudi svoje meje. Umakne naj se seveda tisti, ki povzroča težave, in ne tista dva, ki zaradi njega težje živita.
Katarina Šulek, specializantka psihoanalitične psihoterapije
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
