Spoštovani,
Imam težavo, in sicer to, da me je zelo strah nastopanja. To se mi je dogajalo že v srednji šoli, ko sem med spraševanji večkrat popolnoma zablokiral. Sošolci so me zaradi tega imeli za norca. Trenutno obiskujem prvi letnik faksa in kmalu bodo na vrsti predstavitve določenih nalog in pa čakata me dva ustna izpita. Najbolj me je strah, da bom spet doživel panični napad, tako kot lani na maturi. Bojim se, da mi zaradi tega problema sploh ne bi ratalo dokončati faks. A sploh obstaja kakšna možnost, da se tega rešim?
Hvala in lp,
Aleš
Dragi Aleš, hvala, da si nam zaupal svojo stisko. Sprašuješ, če sploh obstaja kakšna možnost, da se tega rešiš: seveda obstaja! Seveda se to ne zgodi iz dneva v dan in verjetno ti mučni občutki ne bodo kar popolnoma izginili, vendar je mogoče postopoma zmanjšati njihovo intenziteto in pogostost. Pri tem so ti lahko v pomoč številne tehnike, ki se uporabljajo pri zmanjševanju anksioznosti. V zadnjih letih se na tem področju zelo uveljavlja čuječnost (mindfulness), ki temelji na ideji, da namesto bežanja pred temi neprijetnimi občutki in mislimi, poskušamo priti v stik z vsem, kar se v nas dogaja. Na ta način, če svoje občutke prepoznamo in sprejmemo, postanejo manj intenzivni in vsiljivi, včasih pa tudi kar sami od sebe izginejo. To pomeni, da če se ves čas borimo proti določenim občutkom in mislim, bodo z vedno večjo silo poskušali prodirati, saj rabijo biti slišani. Če pa jih opazimo in začutimo, se ta začaran krog prekine.
Tudi nevroznanost svetuje, da v takšnih primerih poskušamo poimenovati to, kar se nam dogaja. Še ena stvar, ki jo lahko poskusimo, ko nas je nečesa zelo strah, je razmišljanje o najslabšem scenariju. Najbrž se sliši noro, a ravno to, da v mislih gremo skozi najslabši možni izid, pomaga pri tem, da nas je manj strah. To zato, ker navadno ugotovimo, da tudi najslabši scenarij v bistvu ni tako grozen, ni konec sveta. Tebi se je že zgodilo, da si doživel panični napad; čeprav je bilo zelo neprijetno zdaj veš, da si sposoben nekaj takega preživeti.
Težava pa je večkrat tudi v tem, da o teh stvareh toliko premlevamo, da nas popolnoma preplavijo občutki nemoči. V bistvu niti ne gre za racionalno razmišljanje, pač pa le za reagiranje. Ob misli na izziv, ki je pred nami, že reagiramo, tako kot živali: zmrznemo ali pa bi najraje kar zbežali. V svojih neracionalnih mislih postanejo ti izzivi nekaj nemogočega, ogromnega, strašljivega. Videl pa boš, da postanejo veliko bolj dosegljivi in obvladljivi, če jih porazdeliš glede na zahtevnost. To lahko narediš tako, da se lotiš najprej lažjih nalog in se poskusiš izpostaviti v situacijah, ki niso tako pomembne, potem pa postopoma višaš zahtevnost.
Smiselno bi bilo tudi to, da raziščeš svoj notranji svet in svoje dosedanje izkušnje. Mogoče bi ti to lahko pomagalo razumeti, zakaj ti je tako težko javno nastopati ali biti ustno vprašan. Včasih je to zaradi slabih izkušenj v preteklosti (večkrat takih, ki niti niso povezane s tem konkretnim problemom) ali pa zaradi slabe samopodobe in strahu, da se ne bi dovolj dobro odrezali. Pri tem procesu raziskovanja in zdravljenja ti lahko pomaga psihoterapija.
Želim ti, da bi našel pot, ki je najbolj prava zate in ti bo pomagala priti do ciljev, ki si si jih zastavil.
Nina Grudina, specializantka sistemske terapije na SFU Ljubljana
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
