Nosečnost je poseben čas, v katerem se tako telesno kot čustveno dogajajo velike spremembe. Ženske to obdobje doživljajo zelo različno: nekatere se počutijo močnejše kot kadarkoli prej, druge pa mogoče bolj ranljive, zaskrbljene, nestabilne. Lahko se tudi zgodi, da med nosečnostjo začnejo prodirati na dan določene teme, vsebine, spomini ali celo travme, ki jih posameznica prej nikoli ni ozavestila ali so se prenesle iz generacije v generacijo. V vsakem primeru pa sta čas nosečnosti in porod življenjski izkušnji, ki ženski prinašata veliko novih izzivov v smislu sprejemanja, prepuščanja, zaupanja, odgovornosti, skrbi zase in za porajajoče se bitjece … Povsem normalno je, da se nosečnica, ki bo prvič postala mama, sprašuje: »Ali bom dovolj dobra mamica?«, »Kaj, če se porod ne bo odvil tako, kot si želim, kaj gre lahko narobe?«
Ob vsem tem pa se je v sedanjem času pojavil še en izredni dejavnik, ki je bodočim mamicam dobesedno obrnil svet na glavo: koronavirus. S seboj je prinesel val novih skrbi: za lastno zdravje, zdravje dojenčka, dostopnost pregledov, potek poroda, prihodnost … Mnoge nosečnice so se ob vedno bolj zaskrbljujočih novicah in scenarijih začele počutiti čedalje bolj izpostavljene, ranljive, prestrašene. Tiste vsakodnevne skrbi, ki so jih pestile pred prihodom pandemije, so se jim nenadoma zazdele tako majhne, brezvezne, naivne. Kaj bi dala, da bi se lahko spet ukvarjala zgolj s tistimi »standardnimi« skrbmi! Ne, zdaj je čas, ko je treba vse skupaj preokviriti, ponovno postaviti lestvico prioritet, najti v sebi tisti pogum, ki ga izkoplješ iz svojih rezerv le v izrednih razmerah.
Dodaten udarec je povzročil odlok, ki do konca razglašenega izrednega stanja prepoveduje prisotnost partnerja med porodom. Kljub temu, da so se številne babice in nosečnice temu uprle s peticijo, so navodila ostala ista, da partnerjev ne bo v porodni sobi. Tiste, ki so načrtovale porod doma (ali pa so o njem začele razmišljati ravno zaradi teh razmer), so se ravno tako morale temu odpovedati, saj je tudi slednji postal prepovedan. Nekatere bodoče mamice so se odzvale s strahom, druge z jezo, tretje s popolno zmedenostjo… ampak na koncu čaka vse isto soočenje: roditi bo treba, z ali brez partnerja. To je realnost, ki jo je v času pandemije potrebno sprejeti (tako kot vse težke občutke, ki se ob tem porajajo), treba je spremeniti načrte in se čim bolje pripraviti na porod. Ponovno bo treba najti v sebi tisti pogum, tisto borbenost, ki ju zdaj začenjaš že dobro spoznavati. Poskrbela boš zase in za svoje dete, tako kot se učiš že od začetka te nosečniške poti, ki je naletela na nepredstavljive ovire.
Mogoče se boš pripravila še malo bolje, kot bi se sicer, saj veš, da ne boš mogla računati na partnerjevo pomoč in bližino. Veš, da boš morala to varnost, ki bi jo lahko dal on, najti v sebi. Prebrala si boš vse, kar boš potrebovala, da se boš počutila dovolj pripravljeno in gotovo. Mogoče boš sledila spletnim predavanjem, delavnicam in pripravam na porod, ki so prav zaradi trenutnih razmer zdaj dostopnejše kot kadarkoli prej. Obdobje karantene ti ponuja čas, ki bi ga mogoče sicer ne imela: za meditacijo, čuječnost, jogo, gibanje, branje, crkljanje, poslušanje svojega telesa, stik s sabo in z dojenčkom. Lahko odkrivaš svoje strahove, najdeš pomiritve in sidra, ki te bodo varovali in se nanj pripraviš kar se da dobro.
Če rojevaš prvič, si verjetno že pridobila informacije o poteku poroda in sedaj ne veš, kako bi ustvarila sproščenost in občutek varnosti v tako novi situaciji. Nekaterim je lahko v pomoč misel na to, da imajo ob sebi kompetentno osebje, nekaterim partnerjeva spodbuda po telefonu, nekaterim misel na to, da se bodo popadki končali, ko se bo otrok rodil. Ključno ob tem pa je, da lahko računaš na to, da je porod nekaj, kar ima ženska instinktivno vgrajeno v sebi in da je hkrati prisotna tudi otrokova potreba, da se rodi in to ti da v ključnih trenutkih moč, za katero sploh ne veš, da jo nosiš v sebi. Lahko zaupaš svojemu telesu in svoji vzdržljivosti in skorajšnji bodočnosti, ki ti obljublja, da boš kmalu srečala, spoznala in se na posebni materinski način zaljubila v svojega otroka! Besedi srečati, srečanje, vključujeta najbolj optimističen koren in to je »sreča«.
Avtorica: Nina Grudina, absolventka na magistrski stopnji študija Psihoterapevtske znanosti in specializantka sistemske psihoterapije na SFU Ljubljana
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.