(»Ostani doma« v luči razvojne separacije)
Marta Jenko, prof. pedagogike, psihoterapevtka, vodja Ambulante SFU Ljubljana
Nadaljevanje prispevka Najprej moraš od doma, da se lahko vrneš domov (1. del).
In ravno si dobil svoj prvi dobro plačani študentski »job« v Ljubljani. Jezen si, zelo si jezen. Besen. Zaprli so študentski dom in moral si se vrniti domov.
Razumljivo, da si jezen. Ne gre zato, da nimaš rad svojih staršev in svojih bratov, sester, ne gre zato, da se ne vračaš rad domov. Seveda se. Ne gre zato, da si po celem tednu hitre študentske hrane, ko si pogreješ juho iz vrečke in skuhaš hrenovko, ne želiš najboljših maminih štrukljev in najboljših očetovih čevapčičev s čebulo, seveda, vse to je dom. Dom, kjer si odraščal, dom, kjer si vedno dobrodošel in kamor se boš vedno lahko vračal. Ampak kaj je ta dom, če ne moreš oditi, če je želja in potreba in nuja vseh: ostani doma? Ali naj kar za vedno ostaneš doma? Ta virus, ta pravila, ti jemljejo prav dom, kamor bi se lahko vračal, če bi lahko najprej od doma tudi odšel. Ne moreš se vrniti, če najprej ne odideš. Želiš oditi, ker je v tebi razvojna energija, ki te žene stran. Moraš se osamosvojiti, odrasti, preizkusiti svoje zmožnosti, pasti in se sam pobrati, dobiti žulje, zapustiti svojo prvo ljubezen in iti naprej, življenju naproti. In sedaj ta slogan, »ostani doma«, ki ti bode v oči, ki ti nabija v glavo, ki te dela šibkega, ki ti jemlje moč in drznost z vsako novo oddajo novic na televiziji. Bojiš se pozdraviti svojega soseda čez cesto, da se ne bi iz njega zrinil ta, »ostani doma« in se zalezel v tvoj želodec in tvoje srce, kot to naredi virus. Zdi se ti, da »ostani doma« zveni v tvojih mislih kot prepoved odrasti in oditi od doma.
In ko so zaprli vrata fakultete, knjižnico in se je na silo prekinil tvoj seminar, si res pomislil, da ti jemljejo prihodnost? Da ti jemljejo možnost, da se odločaš sam, da napreduješ, da se osamosvojiš, da zapustiš dom? Ne moreš biti miren, ko ti oče na vratih pri tvojih dvaindvajsetih nič ne reče, a v pogledu prebereš, da misli, da še ne zmoreš sam in vidiš v materinih očeh prošnjo, naj ne greš od doma. Vse to te spomni na tisti prvi oktober, ko si šel prvič zares sam od doma, s potovalko v roki v študentski dom. Kako strah te je bilo, najraje bi se obrnil. Ko si videl v očeh staršev žalost svojega odhoda in si v sebi premagoval solze. Zbrati si moral vso moč svoje krhke odraslosti, vso konstruktivno agresijo, da si tisto potovalko vrgel na vlak in se potegnil gor z upanjem in vizijo novega življenja. Ja, ta občutek je sedaj podoben. To je tisto, za kar se bojiš, da bi ti bilo vzeto – to tvoje komaj rojeno samostojno življenje, tvoja ideja, da boš spremenil svet. »Ostani doma«, »ostani doma« kriči v tebe TV zaslon. In napraskaš vso jezo in vso agresijo v sebi, da bi se temu uprl. Enostavno, udejanjiš: odpreš vrata in greš ven, samo to lahko narediš sedaj, samo tako se lahko zoperstaviš. Greš zato, da … da, bi našel nekoga na tej prazni ulici, morda sošolca iz srednje šole, da ga vidiš, da začutiš, kako si se spremenil v teh letih, kako si postal drugačen, medtem ko si sedel na predavanjih v Ljubljani, on pa v Mariboru. In ko skupaj srečata še tisto rdečelasko iz »osnovke«, se ti zdi, da je prihodnost spet tu, da čas rešuje stvari in gre naprej, samo naprej. Spet začutiš, da imaš možnost, da je tvoja vizija živa in da boš lahko šel naprej po svoji poti. Da boš končal letnik in faks in pripravništvo in da boš enkrat dobil službo. Da boš imel svoje stanovanje v predmestju in familijo in da boš za božič in veliko noč spet šel domov in bo lepo, čarobno, toplo, domače, tako zelo tvoje. To, kar je doma, to je tvoj svet, ki bo ostal. To je svet, ki čaka, da se bo rodil potem, ko boš smel oditi stran. Ko se vrneš čez pol ure nazaj, veš nekaj, česar prej nisi razumel. To je tisto, česar ti slogan in izolacija ne moreta vzeti – tvoje družine, tvojega pristana. In na lepem spet veš, kaj moraš narediti. Zaupati vase, zaupati v svet okoli tebe, v to avtoriteto, ki ti trenutno omejuje svobodo, zaupati začneš v končnost restrikcije in omejevanja in obnašati se začneš odraslo.
Prevzameš odgovornost odraslega, četudi spet začasno živiš v svoji primarni družini. Nisi več otrok, kajti otrok hoče vse takoj, ker ne ve, da obstaja prihodnost. Veš, da moraš odložiti zadovoljitev, veš, da moraš počakati. Mama ti kot petletniku ni dovolila jesti sladkarij pred kosilom, se spomniš? Potrpi, je rekla. In si trpel, res si trpel, zdelo se ti je, da se to trpljenje ne bo nikoli končalo. Potem si končno, tik pred obupom tiste nepotešljive lakote, dobil tisti restan krompir in »dunajca«. In naslednji dan se je zgodba pred kosilom spet ponovila in naslednji dan spet, toliko časa, dokler nisi izvedel, kar je mama vedela ves čas: da boš zdržal, da imaš kapacitete, da boš zdržal, ko boš dovolj velik. In te je hranila in negovala in res si postal velik. Skozi leta se je končalo tisto neskončno čakanje na kosilo, sedaj lahko počakaš, zdržiš brez muk in težav. Lahko počakaš, kot si počakal drugi del te zgodbe. Sedaj veš, da prihodnost je. In to veš, ker si odrasel. Sedaj veš tudi, da boš zdržal doma, ker to za tebe ne pomeni, da ne smeš odrasti, pa čeprav se napiše in prebere enako. Sedaj ločiš, diferenciraš med »ostani doma« in med ostani doma. Veš tudi, kaj ti je narediti, da boš prebrodil to čakanje na kosilo, na drugi del zgodbe, na vrnitev v študij, na vrnitev v odraščanje. Veš, da ti ni treba hiteti, ker se je včasih treba ustaviti, kot nas je ustavila ta hektična situacija. Če boš prevzel svoj del odraslih aktivnosti že sedaj, v domu tvojih staršev, boš lahko sprejel tudi realnost vseh drugih omejitev zunaj tega pričakovano varnega doma. Sedaj lahko počneš, kar je možno početi. In tega je dovolj. Spet lahko študiraš s polnim zagonom, tega že dolgo nisi zares počel – lahko nadoknadiš vse zaostanke, lahko razmišljaš o temi svoje magistrske naloge … Lahko doma skuhaš kosilo, kot si ga v študentu, a tokrat za vso družino, ne le samo za sebe (cimer naj se pa sam znajde). In tako boš bolj jasno čutil, da si že »velik«. To bo čutil tvoj oče, ki ga bo zato manj skrbelo. To bo prepoznala tvoja mama, ki bo spustila nekaj kontrole nad tabo. Tako boš zmogel ostati doma mesec, dva ali več in to brez občutka, da si izgubil samostojnost in avtonomnost. Ker, ko si »velik«, znaš zdržati v nelagodju, znaš integrirati nesmisle v svoj notranji mir, znaš se pogledati od zgoraj na sebe in se zaveš, kako negotov in prestrašen si v resnici. Ko si »velik«, se lahko sam pomiriš. Sublimiraš udejanjanje na prvo žogo in »online« pomagaš sosedovemu petošolcu pri matematični nalogi, napišeš pesem o osamljenosti in ta »ostani doma« preleviš v idejo – na nov list papirja napišeš naslov tvoje bodoče magistrske naloge: »Kako mladi sprejemajo avtoriteto v času izrednih razmer«? ali morda: »Ali je mogoče odrasti v domu svojih staršev?«. Medtem opaziš, da želiš prav zares, v tem trenutku, ostati doma. Lahko, zares lahko. In to je tvoja samostojna izbira načina preživetja tvoje mlade avtonomije in to je v bistvu tvoja prihodnost, tvoja samostojna odraslost. Sedaj veš, kaj je mislila mama s tem, da »ko boš velik, boš pa lahko počakal«. Ko razumeš te besede v njihovi globini, ko jih tudi začutiš, potem to pomeni, da si odrasel. Poziv, »ostani doma«, te ne spravlja več iz tira. Ostaneš pač doma, mirno, predano, zadovoljno.
Konec.
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
