Socialna omrežja so preplavljena s slikami zadovoljnih, nasmejanih, lepih ljudi, popolnih parov in družin, ki obožujejo svoje službe, imajo zanimive hobije in preživljajo dopuste na sanjskih destinacijah ter uživajo. Objavljene slike dajejo prav takšen vtis. Priznam, imam račune socialnih omrežij in priznam rada jih pogledam. Realnost? Govorim iz lastnih izkušenj. Pridejo dnevi, ko se zbudim nejevoljna. Od trenutka, ko odprem oči, mi gre vse na živce. Verjetno je razlog tudi ta, da sem premalo spala. Grem v kuhinjo, zagledam goro posode, ki jo ni pomil moj partner in sama pri sebi izrečem par sočnih kletvic. Ko si delam frizuro, mi ne stoji tako dobro kot včeraj. Na cesti promet. V službi ogromno dela in roki, ki me preganjajo. Za kosilo pojem hamburger, čeprav sem imela v planu solato s piščancem. Celo popoldne me razjedajo občutki krivde, saj sem dvojni pleskavici dodala še dvojno majonezo. Zvečer sem utrujena, brezvoljna, želim, da se dan hitro konča. Tudi to je življenje.
Spreminjanje našega razpoloženja in paleta občutkov, ki nas v življenju spremljajo, so nekaj povsem normalnega. Imeli bomo obdobja, ko se bomo počutili srečne in zadovoljne in prišla bodo obdobja, ko bomo utrujeni, nezadovoljni, žalostni. Socialna omrežja in objavljene slike lahko ob trenutkih, ko nismo v najboljši koži, povzročijo še dodatno slabo voljo. Škodljivo je predvsem primerjanje z drugimi, ki nas lahko pripelje do še globljih občutkov nezadovoljstva, žalosti, lahko se nam zbujajo tudi dvomi, ki začnejo najedati našo samopodobo.
K socialnim omrežjem, ki hranijo narcisistične poteze naše družbe, dodamo še zlorabo konceptov pozitivne psihologije. Pozitivna psihologija se kot pomembna veja psihologije ukvarja s preučevanjem pomembnih vidikov človekovega obstoja kot so sreča, zadovoljstvo, optimizem, blagostanje.. Na trgu obstajajo številni ponudniki, samooklicani coachi, svetovalci in zdravilci, ki obljubljajo večno srečo in zadovoljstvo. Na tem mestu se zadaj skriva strašljivo sporočilo, ki se glasi: Če nisi stalno srečen in zadovoljen, je s tabo nekaj hudo narobe.«
Vprašanje sreče in zadovoljstva se velikokrat pojavlja tudi v mojih razmišljanjih o življenju in njegovem smislu. Gre tudi za eno temeljnih človekovih eksistencialnih vprašanj. Kako priti do sreče? Kako jo ohraniti? Od česa je zares odvisna? Se nekateri ljudje rodijo bolj srečni in zadovoljni kot drugi? Kakšno vlogo pri tem odigra okolje? Avtorji v knjigi Enačba za srečo, ugotavljajo, da je 50 % naše sreče odvisne od genov, 10 % od življenjskih okoliščin in kar 40 % od dejanj svobodne volje, ki zajemajo posameznikovo zavestno odločanje in izbiro. Se prav v slednjem skriva rešitev? Je to prava pot do sreče?
Pomemben vpliv na doživljanje sebe in sveta okoli nas imajo tudi življenjska obdobja, v katerih se znajdemo. Zopet so preplavljena z najrazličnejšimi pričakovanji družbe, v kateri živimo. Naj podelim del svoje zgodbe.
Spomin na moje otroštvo je lep, čeprav nisem odraščala v popolni družini, kjer bi med člani nenehno vladala harmonija. Tudi spomin na srednjo šolo je zelo lep. Občasno so me sicer pestila razočaranja ob neizpolnjenih ljubeznih, danes se nasmejim, če se le spomnim na to. S prvo večjo krizo v življenju sem se soočila v 3. letniku fakultete. Po brezskrbnem odraščanju sem začela intenzivno razmišljati o svojem življenju. Čeprav sem bila z določenimi področji življenja zelo zadovoljna, me je pestilo predvsem vprašanje moje karierne poti. Kaj me zares zanima? Ali sem na pravi fakulteti? Kaj naj delam, da mi bo prineslo občutke sreče in zadovoljstva? Nikakor nisem našla odgovorov na svoja vprašanja. Čutila sem pritiske, da jih najdem.
Moj takratni partner me je spodbujal, da si za začetek poiščem hobi, ki mi bo prinašal veselje in mi bo osmislil življenje. Priznam, nisem bila preveč zadovoljna z njegovo rešitvijo, saj sem imela v glavi samo to, da si moram priti na jasno, kaj želim v življenju početi. Na trenutke me je njegov predlog celo pošteno jezil. Ko sedaj pomislim na to obdobje svojega življenja, sem prepričana, da je bila kriza pomemben del razvojne faze odraščanja in nekaj povsem normalnega. Velik del negotovosti pa je zagotovo zopet izviral iz pritiskov družbe. Predvsem so bila to sporočila, da se vsak človek rodi z določenim poslanstvom in če ne vemo, kaj to je, ga moramo na vsak način najti. Priznam, da sem ga tudi sama pospešeno iskala. Kot bi izgubila uhan. Kakšna neumnost!
Po določenem času sem upoštevala nasvet svojega bivšega partnerja in odšla na avdicijo za vlogo v musicalu. Od nekdaj sem namreč rada plesala in pela, čeprav se do takrat nisem resno izobraževala na tem področju. Vlogo sem tudi dobila in pričela sem obiskovati pevske in plesne vaje. Prav tako sem spoznala veliko novih, zanimivih ljudi. Postajala sem vedno boljša in vedno bolj sem začela uživati. Talente, ki sem jih imela, sem končno začela uporabljati. Moje življenje je počasi začelo dobivati smisel. To obdobje rasti in ustvarjanja je postalo eno najlepših v mojem življenju. Če vzamemo pod drobnogled mojo krizo in moj način reševanje le te, lahko najdemo več zanimivih vidikov, ki imajo svoje temelje tudi v znanstveni podlagi.
Nekaj odgovorov za moje vedno boljše počutje se nedvomno skriva na področju nevroznanosti. Če je strokovna javnost dolgo verjela, da se naši možgani potem ko dozorijo, ne spreminjajo več, so strokovnjaki v zadnjem času dokazali, da se naši možgani spreminjajo celo življenje. Nevroplastičnost torej pomeni sposobnost možganov, da se z učenjem in novimi izkušnjami spreminjajo. Spremembe se dogajajo tudi zelo pozno v starost, zato je dobro, da tudi starejši ljudje osvajajo nova znanja in se učijo novih veščin. Strokovnjaki so v iskanju aktivnosti, ki imajo pomembno vlogo tako pri razvoju kot tudi delovanju naših možganov, prišli do ugotovitve, da sta ples in glasba aktivnosti, ki sta nedvomno v ospredju. Glasbeno in plesno udejstvovanje predstavlja ključno komponento za zdravje naših možganov, saj vodi do funkcijskih, sčasoma pa tudi do strukturnih sprememb. Raziskava medicinskega kolidža Albert Einstein (2003) je pokazala, da ples in glasba zmanjšujeta stres, povečujeta nivo serotonina in pomagata pri razvoju novih nevronskih povezav, zlasti v delu možganov, ki vplivajo na dolgoročni spomin in prostorsko zaznavanje. V svetu in tudi pri nas obstajajo tudi psihoterapevtske prakse, ki v podporo zdravljenju vključujejo gibanje, ples in glasbo (Dancing and the brain, 2020).
Poleg plesa in petja, ki imata na nas zdravilne učinke, so bila pomemben del moje poti do sreče tudi nova prijateljstva. Ljudje smo socialna bitja in za svojo dobrobit potrebujemo druge ljudi. To potrjuje tudi zgodovina, ki poudarja, da nam je prav združevanje z drugimi ljudmi omogočilo preživetje. Številne raziskave v zadnjem času pa potrjujejo predvsem pomembnost kvalitetnih odnosov na naše zdravje.
Ob razmišljanju o lastni krizi pridemo tudi do pomembnih konceptov, ki so sestavni del sistemske psihoterapevtske paradigme. V moji zgodbi se skriva kar nekaj le teh. Miran Možina (2011) poudarja, da sistemski terapevti kot največjo vrednoto poimenujemo lastno odgovornost klientov, da sami oblikujejo svoje življenje. Psihoterapevti jim ob tem damo možnost izbire. Pomemben premik je tudi odmik od patogeneze in dejavnikov, ki povzročajo bolezen, k salutogenezi, ki v ospredje postavlja dejavnike, ki pozitivno vplivajo na človekovo zdravje. V tem kontekstu so ključni cilji, ki si jih klient postavi. S tem si ustvari jasno vizijo prihodnosti, ki si jo želi.
Ob zasledovanju ciljev odigrajo ključno vlogo tudi viri. Miran Možina (2011) tudi poudarja, da je »usmerjenost na vire osrednja značilnost sistemske filozofije pomoči. Sistemski terapevti obravnavamo kliente s perspektive njihove moči, sposobnosti, kompetentnosti in razvojnih potencialov, kar nenazadnje pri klientih krepi njihov občutek lastne vrednosti in konstruktivno vpliva na razvoj (delovnega) odnosa med terapevtom in klientom« (str.505). Viri v psihološkem in psihoterapevtskem smislu tako obsegajo najrazličnejše intrapsihične dejavnike posameznika kot tudi njegovo socialno mrežo, ki povzročijo pomembne premike v smeri postavljenih ciljev. Čeprav v času moje krize nisem bila v psihoterapevtski obravnavi je moja zgodba primer uporabe tako virov kot tudi socialnega okolja za doseganje pozitivnega občutka sebe in smiselnosti lastnega življenja.
In kaj torej narediti z družbenimi pričakovanji? V prvi vrsti je potrebno zavedanje, da so družbena pričakovanja konstrukt in odraz časa v katerem živimo. Odražajo se v idealih, katerim dnevno sledimo. Bodisi so to slike na socialnih omrežjih, ki dajejo vtis, kako lepa življenja živijo drugi ljudje, bodisi prepričanja, kako naj bi življenje moralo potekati. Posledica vseh družbenih pričakovanj pa so neizprosne zahteve, ki si jih postavljamo. Ena od rešitev je zagotovo temeljit razmislek o življenju nasploh, predvsem pa delo na sebi, da ugotovimo, kdo smo in kaj želimo. Ob tem je ključno, da se zavemo tudi vseh potencialov, ki jih vsak izmed nas nosi v sebi. Potem pa si lahko rečemo »K vragu družbena pričakovanja, grem svojo pot«.
Tina Skulj, specializantka sistemske psihoterapije na SFU Ljubljana
Viri:
- Možina, M. Prispevek sistemske psihoterapije k evoluciji psihoterapije. V: Žvelc, M., Možina, M. , Bohak, J. (ur.). Psihoterapija, Zbirka Psihoterapevtske študije (str. 504-536). Ljubljana: IPSA.
- Grenville-Cleave, B., Boniwell,I., Tessina,T.B., (2010) Enačba za srečo. Radovljica: Didakta
- Bergland,C. (2018). The Powerful Psychological Benefits of Dance. Pridobljeno s https://www.psychologytoday.com/us/blog/the-athletes-way/201805/the-powerful-psychological-benefits-dance
- Edward,S. (2020). Dancing and the brain. Pridobljeno s
https://neuro.hms.harvard.edu/harvard-mahoney-neuroscience-institute/brain-newsletter/and-brain/dancing-and-brain
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
