Pravi razlog, zakaj Rusija napada Ukrajino (ni to, kar misliš)

V vsej svoji 22-letni karieri voditelja Rusije je bil glavni cilj Vladimirja Putina spremeniti končni rezultat hladne vojne in ponovno vzpostaviti položaj Rusije kot svetovne velesile. Vzpostaviti prevlado Kremlja na razdrobljenih delih nekdanje Sovjetske zveze in se upreti vse večjemu vplivu Združenih držav Amerike in zveze Nato. Za dosego teh ciljev je uporabil številna orodja, vendar nobeno ni bilo boljše od edinstvene in zelo dragocene geologije Rusije, ki se razteza od Baltskega morja na zahodu do Tihega oceana na vzhodu. Vse se namreč vrti okoli nafte in financ.

Rusija je bencinska črpalka

Moskva ima in proizvaja ogromne količine zemeljskega plina in nafte, tako zelo veliko, da je Rusija trenutno največja izvoznica plina in druga največja izvoznica nafte na svetu, ki zaostaja le za Savdsko Arabijo. Rusija je energetska velesila in prav prodaja teh energetskih virov v tujino je dobesedni temelj sodobne ruske države in vseh Putinovih ciljev, vključno s trenutno vojno v Ukrajini, saj zagotavljajo kar 40 do 50 odstotkov proračuna ruske vlade in kar 30 odstotkov ruskega bruto domačega proizvoda. Ameriški senator John McCain se je nekoč posmehoval Rusiji, da ni nič drugega kot bencinska črpalka, ki se maskira kot država in da bencinska črpalka večino svojega blaga proda Evropi.

Četrtina ruskega izvoza zemeljskega plina teče proti zahodu v Evropo, kar pomeni, da Rusija dobavlja približno 35 odstotkov zemeljskega plina in 25 odstotkov nafte Evropski uniji, če upoštevamo, da nafta predstavlja 36 odstotkov celotne porabe energije v Evropi, zemeljski plin pa dodatnih 25 odstotkov.  To v grobem pomeni, da se Evropa zanaša na rusko nafto in plin za skoraj eno tretjino vseh svojih energetskih potreb, medtem ko je Rusija odvisna od evropskega denarja za skoraj tretjino svojega celotnega državnega proračuna, kar je hkrati največja prednost in največja slabost Rusije.

Vsako agresivno dejanje, ki ga je Putinova Rusija v zadnjem času sprejela, od sedanje invazije na Ukrajino do priključitve Krima pred več kot osmimi leti, invazije na Gruzijo pred 14 leti in osvojitve Čečenije pred več kot 20 leti, je opredeljeno z nenehno geopolitično računico te moči in šibkosti ter bolj kot kar koli drugega je geologija Rusije in nekdanje Sovjetske zveze najbolj nujna stvar za razumevanje miselnih procesov in strategije Vladimirja Putina ter nastajajoče hladne vojne 21. stoletja med Rusijo in ZDA.

Razpad Sovjetske zveze

Ko je Sovjetska zveza pred nekaj več kot tremi desetletji nenadoma razpadla, je nekdanji imperij, ki je na tak ali drugačen način obstajal čez eno šestino celotnega zemeljskega površja, razpadel na 15 novih neodvisnih držav, od majhnih, kot sta Armenija in Estonija, do velikanov, kot je Kazahstan, ki ima približno enako površino kot Indija. Vendar je entiteta, ki je ostala s središčem v Moskvi, Ruska federacija, pravna naslednica Sovjetske zveze, postala največja med vsemi in se kot titan skoraj čez noč dvignila nad novimi neodvisnimi državami. V primerjavi z nekdanjo Sovjetsko zvezo pa je nova Moskva – s sedežem v obliki Ruske federacije – izgubila skoraj polovico celotnega prebivalstva, saj se je več deset milijonov etničnih Rusov nenadoma znašlo zunaj meja Rusije.

Območje, ki mu je neposredno vladala Moskva, se je skrčilo za četrtino, pri čemer je zasedlo 40 odstotkov Sovjetske zveze. Ogromen sovjetski arzenal jedrskega orožja se je nenadoma razdelil in približno 1900 bojnih glav je obtičalo v Ukrajini, ki jih ni mogla uporabiti, ker so izstrelitvene kode ostale v rokah Kremlja v Moskvi. Teoretično je zaradi tega Ukrajina začasno postala tretja največja jedrska sila na svetu, vendar je jedrsko orožje prostovoljno predala Rusiji v zameno za zagotovila Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva, da bodo spoštovale takratne ukrajinske meje, kar je bilo z vidika Moskve precej slabo.

Zmanjšanje naftne in plinske industrije

Vendar je bilo hujše to, da se je zmanjšala nekdaj ogromna naftna in plinska industrija Sovjetske zveze, ki je bila pred razpadom največja na svetu. Moskva je nadzorovala nekatere od največjih zalog nafte in plina na svetu – na območju Kavkaza, Kaspijskega morja, osrednje Azije, Volge, Urala, zahodne Sibirije in Daljnega vzhoda svojega velikega imperija. Pošiljanje teh virov z ladjami po vsem svetu je bilo lahko problematično zaradi pomanjkanja enostavnega dostopa do svetovnih oceanov. Tako je Sovjetska zveza nadzorovala le peščico toplih pristanišč, ki so ostala ledenodobna. V Barentsovem, Baltskem, Črnem in Japonskem morju bi jih lahko njeni glavni geopolitični tekmeci iz obdobja hladne vojne zlahka blokirali. Zato se je Sovjetska vojaška doktrina vedno osredotočala na to, da bo veliko bolj kopenska sila.

Ta geografsko navdihnjena doktrina pa se je prenesla tudi v državno gospodarsko načrtovanje, saj so se dobro zavedali geografskih omejitev pri trgovanju z nafto in plinom na odprtem morju. Zato so Sovjeti na svojih obsežnih ozemljih zgradili ogromno cevovodov, ki so povezovali energetske vire.

Sovjetska zveza postala največja proizvajalka nafte in plina

S časom je Sovjetska zveza postala največja svetovna proizvajalka nafte in plina, cena nafte pa je skokovito narasla v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prihodki, ki jih je Moskva dobivala s prodajo nafte, so dovolj veliki, da so učinkovito financirali skoraj vse, kar je država počela, vključno z obsežno sovjetsko oboroževalno tekmo z Združenimi državami Amerike in novim zaupanjem v Kremelj, da je lahko sprejemal tvegane zunanjepolitične odločitve, kot je bil napad na Afganistan leta 1980.

Ko so se cene nafte leta 1986 znižale, je izhlapela tudi glavna gospodarska moč Moskve. Neučinkovito centralno načrtovano sovjetsko gospodarstvo ni moglo več prikriti vseh svojih pomanjkljivosti z visoko prodajo nafte in plina in moskovske finance so postale ohromljene. To je bil potencialno največji dejavnik, ki je potisnil sovjetsko gospodarstvo v propad, saj je bilo to preveč odvisno od nafte in plina. Zveza je razpadla, z njo pa tudi nekoč enotna naftna in plinska industrija.

Zalogo nafte so dobile novo nastale neovisne države

Znaten del zalog nafte in plina v bazenu Kaspijskega morja se je nenadoma znašel v novih neodvisnih državah Azerbajdžana, Kazahstana, Uzbekistana in Turkmenistana, ki so bili medsebojno povezani. Na tisoče kilometrov cevi je potekalo skozi novo neodvisno Ukrajino, ki je zdaj nenadoma zakonito upravičena zahtevati tranzitne dajatve za nafto in plin, ki sta iz Moskve namenjena v Evropo. Z nenadnim zlomom komunizma so prej centralizirana in državna naftna in plinska podjetja v Rusiji doživela velik šok zaradi skoraj spontane privatizacije. Naftna in plinska industrija je bila najpomembnejši vir sovjetske moči, zdaj pa je razdeljena in v kaosu nova Rusija ni več velesila in v resnici sploh ni več energetska velesila.

Kazahstan je angažiral konzorcij naftnih družb za izgradnjo kaspijskega naftovoda, ki je povezal njihova glavna naftna polja prek južne Rusije do črnomorskega pristanišča Navarsisk, kjer se nafta natovori na tankerje in odpelje prek turških ožin na svetovni trg. Vendar je bistveno, da imajo ruska naftna in plinska podjetja, kot sta Transnift Rosnieft in Luke Oil, 44 delnic tega naftovoda in se konča v pristanišču, ki je v lasti Rusije, Kazahstan pa ima nadzor nad pristaniščem.

Rusija s Putinom v vzponu

Ko je Putin prevzel predsedniški položaj, je imel neverjetno srečo, saj so mednarodne cene nafte in plina kmalu po njegovem nastopu funkcije začele strmo naraščati in ruska finančna moč je bila ponovno v vzponu. Poleg tega se je med letom 2000, ko je Putin prvič nastopil funkcijo, in letom 2012, vrednost ruskega letnega izvoza nafte in plina povečala za približno sedemkrat – s 53 milijard dolarjev leta 2000 na 351 milijard dolarjev leta 2012. Posledično je Putin ta sredstva uporabil za drastično povečanje letnega proračuna ruske vojske za skoraj devetkrat in sicer s samo 9,2 milijarde dolarjev na 81,4 milijarde dolarjev v istem časovnem obdobju.

Poleg tega je poplačal celoten dolg Sovjetske zveze in sprostil svoje ambicije v preostalem delu sveta. Eden največjih problemov za Putinove cilje so bila stara sovjetska plinovodna omrežja, po katerih so ruski ogljikovodikovi viri prihajali na trg v Evropi. Problem je bilo omrežje čez Ukrajino, saj je bilo do leta 2005 kar 80 odstotkov ruskega izvoza nafte in plina v Evropo še vedno osredotočenih prek omrežja bratovščine čez Ukrajino, ker je imelo to omrežje takrat preprosto največjo zmogljivost.

Zapleti z Ukrajino

Rusija je od Ukrajine zahtevala, da nanjo prenese lastništvo nad celotnim omrežjem bratskih plinovodov. Ukrajina se je še vedno zanašala na uvoz ruskega zemeljskega plina za večino lastne porabe in Rusija je strateško kaznovala Ukrajino in izvajala politični pritisk z začasno prekinitvijo dobave plina ravno takrat, ko so ga najbolj potrebovali. Moskva je obtožila Ukrajince, da po ceveh potuje plin, ki je bil namenjen Evropi. Po mnenju Moskve je Ukrajina postala nezanesljiv most za njihove plinovode v Evropo, zato so začeli graditi alternativne poti, na primer Yamal skozi Belorusijo in številne druge.

Leta 2014 je v Ukrajini nenadoma prišlo do politične revolucije. Proruski ukrajinski predsednik, ki naj bi takrat podpisal pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, je nenadoma v zadnjem trenutku zavrnil podpis sporazuma, ki je bil plačan z zadnjimi sredstvi. Putin mu je v zadnjem trenutku ponudil 30 odstotkov cenejše cene plina za njegovo državo in 15 milijard dolarjev pomoči, v Kijevu pa je izbruhnila revolucija. Nastopil je nov zelo evropsko usmerjen zahodni režim in Ukrajina se je skoraj čez noč spremenila v največjo eksistenčno grožnjo ruskemu plinskemu monopolu v Evropi.

Ko je Putin ukazal prvo invazijo na Ukrajino, so se ruske enote pojavile na Krimu in polotok priključile Rusiji ter s tem odnesle precejšen del ukrajinskih zalog plina na morju, hkrati pa so ruski vojaki začeli posredovati v Donbasu. Putin je napade na Ukrajino morda upravičil kot tako imenovano osvoboditev Krima in območja Donbas.

Finančni zlom

Po finančnem zlomu covida-19 je cena nafte padla tako nizko, da je dosegla minus 37 centov za sod, vendar so se cene nafte in plina od takrat nenehno vzpenjale nazaj na najvišjo raven v zadnjem desetletju. Cena nafte se je februarja 2022 končno vrnila na raven iz leta 2014. V istem mesecu, ko se je Putin odločil, da bo sprožil svojo polno invazijo na Ukrajino, je Moskva vedno sprejemala bolj tvegane zunanjepolitične odločitve.

Več kot štiri mesece po invaziji so Putinovi vojni cilji povsem jasni. Osvojiti in zasesti skuša območje, ki bi mu omogočalo dostop do morja, Ukrajina pa bi tako ostala brez. Če mu bo uspelo, bo Ukrajina finančno ohromljena, saj bo izgubila vsa svoja pristanišča in možnost izvoza surovin po morju, izgubila bo skoraj vse zaloge zemeljskega plina in skoraj ves premog. To je vojna za vire, saj želi Rusija za vsako ceno ohraniti svoj monopol v Evropi.

Tilen Kemperle

Novinar