Komentar: Logar zapustil SDS. Politika, quo vadis?

V sredo se je zgodilo nekaj, kar smo spremljevalci slovenske politike pričakovali že nekaj časa. Poslanec, nekdanji minister, visok funkcionar v stranki in kandidat za predsednika republike Anže Logar je izstopil iz stranke SDS. Če je bil še pred meseci vzpenjajoča zvezda znotraj stranke, je Logar z izstopom zelo jasno presekal svojo politično kontinuiteto. S časovnega vidika je njegov izstop nekoliko presenetljiv, vendar po mojem mnenju ni naključen.

V tem komentarju se ukvarjam z okoliščinami izstopa, njegovimi posledicami in skušam napovedati pot, na katero se podaja slovenska politika. Moramo se zavedati, da je Logarjev izstop in napoved nove stranke na desnici verjetno najpomembnejši dogodek na konservativni strani v zadnjem desetletju, če ne že v zgodovini demokratične Slovenije. Hkrati pa ustvarja zelo kompleksno politično okolje, ki je tvegano in eksperimentalno. Mu lahko uspe?

Okoliščine znotraj desnice

Slovensko desnico že več kot dve desetletji definira eno ime. To je predsednik SDS Janez Janša. Čeprav gre najverjetneje za najbolj izkušenega slovenskega politika, ki zna učinkovito vladati, so njegov način vladanja, različne politične afere in sodbe (včasih tudi nepravične) desnico spravile v pat položaj. To je evidentno razvidno na vsakih državnozborskih volitvah, na katerih stranka ohranja stabilno podporo, ne uspe pa ji ključen preboj, ki bi zagotovil stabilno vladanje.

Številni so v preteklosti že skušali presekati omenjeni Gordijski vozel pat položaja. Morda je vredno izpostaviti Gregorja Viranta, čigar pot je bila malenkost podobna Logarjevi. Virant je bil minister v prvi Janševi vladi, v času druge pa je opravljal funkcijo predsednika državnega zbora. Po padcu druge Janševe vlade je njegova stranka vstopila v koalicijo z Alenko Bratušek ter na naslednjih volitvah izpadla iz parlamenta.

Primerjava Logarja z Virantom se zadnje dni pogosto pojavlja v medijih, vendar ni povsem primerna za napoved Logarjeve poti. Logar si je za razliko od Viranta omislil popolnoma nov koncept slovenske politike. Gre za koncept sodelovanja, s katerim bi, če bo zmagal na naslednjih volitvah, iztegnil roko levim strankam ter oblikoval veliko koalicijo. Če ne bo osvojil dovolj glasov za tvorjenje koalicije, pa naj bi izsilil, da sodelujeta SDS in neka leva stranka.

Tako jaz – glede na trenutne informacije – razumem Logarjevo strategijo. Vsekakor gre za zanimiv koncept, ki želi preseči klasične politične delitve na levo in desno oz. strategijo glasovanja proti. Ker je ugotovil, da mu to znotraj SDS to ne bo uspelo, je stranko zapustil in (bo) oblikoval svojo stranko. Najbrž bi bilo zanj veliko lažje, če bi to idejo lahko izpeljal znotraj struktur SDS-a, ko in če bi nasledil predsednika stranke Janeza Janšo. Ta vrata so danes zaprta.

Pred meseci sem napisal komentar z naslovom Po Janši – Janša?. V njem sem špekuliral o morebitnem umiku prvaka SDS in preporodu desnice. Moje miselne akrobacije so vodile do enega zaključka – do razpada SDS. Ker sem presodil, da moje napovedi in špekulacije niso ustrezno utemeljene, članka nisem poslal v uredništvo. V nadaljevanju objavljam segment omenjenega komentarja, ki je v kontekstu tega članka relevanten.

Po Janši – Janša?

»Težko oporekamo dejstvu, da je Janševa avtoriteta znotraj stranke zaenkrat neprekosljiva. SDS vodi že več kot 20 let in v tem času na kongresih ni imel dovolj resnega protikandidata, ki bi ga lahko nasledil. To je zanimivo, saj bi predsednik stranke s takšnim nahrbtnikom v katerikoli drugi stranki letel že ob prvi dani priložnosti. Zakaj se to ne zgodi v SDS?

Veliko ljudi meni, da si je Janša znotraj stranke zgradil neke vrste kult osebnosti. Čeprav je njegova avtoriteta res nesporna, sem mnenja, da je »kult osebnosti« neustrezna označba. Kljub splošnemu prepričanju, da je SDS stranka enoumja, znotraj katere vsi razmišljajo enako, to nikakor ne ustreza resnici. Trenutna situacija z Anžetom Logarjem (op. Komentar je bil pisan v času, ko Logar, Kaloh in Irgl niso podali podpisa zvestobe stranki) kaže, da stranka vendarle ni tako enotna, kot deluje na prvi pogled.

Stranka ima več kot 30 000 članov. Sestavljajo jo posamezniki različne starosti, poklicev, družbenih slojev in izobrazbe. Vse to vpliva tudi na politično orientacijo članov, ki jih sicer družijo nekatere splošne politične značilnosti, vendar se v mnogih bistveno razlikujejo. Janša v tem kontekstu igra povezovalno vlogo na slovenski desnici in znotraj stranke. Katerikoli drug vidnejši član (npr. Logar), ki bi bil izvoljen za predsednika SDS, bi pomenil konec stranke. Poenotenje ali vsaj brzdanje zelo nasprotujočih si političnih pogledov zahteva izkušnje, ki jih ima – hočeš-nočeš – le Janša. Prav tega pa se zavedajo tudi člani stranke.

Stranka bi brez Janše najverjetneje implodirala v več strank. Te nove stranke pa bi bile sestavljene iz različnih frakcij, ki že danes obstajajo znotraj Slovenske demokratske stranke (op. S tem sem imel v mislih razliko med zmernim in radikalnejšim delom stranke). Ta – oprostite izrazu – strankarska diareja na slovenski desnici ni v interesu nikogar, saj izkušnje s slovenske levice kažejo, kakšno zmedo povzroči tovrstna partikularizacija. Priljubljenost Anžeta Logarja tako ni garant, da bo v bližnji prihodnosti prevzel vodenje stranke.«

Pat položaj slovenske politike

Da smo si na jasnem – programske ideje slovenske desnice niso radikalne, kot želijo prikazati nekateri politični akterji z leve in nekateri mediji. V evropskem političnem območju gre za standardne konservativne stranke, Američani pa bi jih smatrali celo za leve. Radikalnost se SDS-u pripisuje zaradi načina vodenja stranke in vlade, drugim strankam na desnici pa zaradi verjetnosti, da bodo sodelovali v vladi, ki jo vodi Janša.

Janša zaradi tega ni adut desnice, temveč levice. Stranka na levici ne potrebuje vsebine, kadra, dobrega programa ali jasne ideologije, da zmaga na volitvah. Potrebuje Janšo, s katerim mobilizira volivce (seveda proti volji Janše), in nov obraz, ki se kot mesija pojavi nekaj mesecev pred volitvami. Volivcem zadostuje zgolj dejstvo, da je nova stranka proti Janši, vse ostale stvari so sekundarne, a na dolgi rok ne popolnoma nepomembne.

V trenutku, ko je Janša na volitvah poražen, udari realnost. Stranka novega obraza je sicer dosegla glavni cilj in porazila osovraženega političnega nasprotnika, vendar v državi to ni tako bistveno. Na tej točki začnejo prihajati v ospredje sekundarna vprašanja, katerih obstoj pa je od Janše neodvisen. Najsi bo to brezposelnost ali pomanjkanje kadra (odvisno od obdobja), varnost države zaradi vojne ali migracij, težave zdravstvenega sistema, pokojnine, plače in številni drugi problemi. Vsebinsko prazne, ideološko shizofrene in politično neenotne nove stranke niso kos reševati dejanskih težav, ki začnejo ljudi zanimati neposredno po volitvah – ergo prepozno.

Nekaj mesecev po volitvah taki vladi podpora bistveno pade in dosega javnomnenjske rezultate povprečne Janševe vlade (čeprav iz drugih razlogov). Celotna zgodba z novim obrazom se nato ponovi na naslednjih volitvah, volivci pa postajajo vse bolj obupani in naveličani. To so začeli opažati tudi uveljavljeni politiki na politični levici in desnici, med njimi tudi Logar, ki je v ta namen ustanovil Platformo sodelovanja.

Logarjev politični projekt

Verjamem, da večina volivcev hrepeni po normalizaciji razmer znotraj slovenske politike. Čeprav je ta želja rahlo naivna, predvsem z vidika politične vulgarizacije in radikalizacije v starih demokracijah (npr. v ZDA, ZK, Nemčiji, Franciji in ostalih), še vedno obstaja upanje. Logar je svoje nagibe nakazal že z ustanovitvijo Platforme sodelovanja, ki bi naj presegala tipične ideološke razlike med tradicionalnimi strankami (govorimo o konservativnih in socialdemokratskih strankah).

Znotraj te platforme, iz katere bo najverjetneje zrastla nova stranka, mu je uspelo združiti predstavnike različnih svetovnih nazorov. Nemogoče je pričakovati, da bodo vsi člani platforme tudi člani nove stranke – to velja predvsem za politike, ki poosebljajo bolj leve vrednote. Vsekakor pa je projekt dokazal, da obstaja volja in možnost sodelovanja, ki se lahko teoretično izvede tudi na nivoju državne politike v obliki morebitne koalicije.

Logar je trenutno v nezavidljivem položaju. Za goreče SDS-ovce je izdajalec, za goreče podpornike novih obrazov pa projekt Janeza Janše, s katerim bi desnica privabila neopredeljene volivce. Ta odziv sploh ni presenetljiv – Logar namreč eksistenčno ogroža tako SDS kot tudi potencialne nove obraze. Z novim političnim konceptom, ki ga predstavlja, bi bilo najbrž konec delitve na »Janša« in »proti Janša«. Jasno, da lahko o tem govorimo le v primeru Logarjevega uspeha na volitvah in v primeru, da njegova ideja dejansko zaživi.

Na kratko: če Logarju uspe ustanoviti novo stranko z dobrim kadrom, če jim uspe sestaviti dober program, ki bi zadovoljil volivce, če uspe zmagati na naslednjih volitvah, če bodo leve stranke pripravljene sodelovati in če se ta ideja izkaže za učinkovito, lahko govorimo o potencialnem uspehu. Ob vseh teh če-jih mi na misel pade le pregovor: »Če bi pes nosil gate, ne bi kazal jajc.«. Ob tem pa moram pripomniti, da možnost obstaja.

Kakšna prihodnost nas čaka?

Vprašanje ima enostaven odgovor: bomo videli. Do volitev sta nekaj manj kot dve leti, Logar pa zaenkrat še ni izbral niti imena za svojo stranko. Veliko bo odvisno predvsem od volivcev samih, saj nova desnosredinska stranka ni v največjem interesu nobene trenutne parlamentarne stranke.

Gotovo lahko pričakujemo padec podpore SDS in NSi v javnomnenjskih anketah, pri čemer bo padec podpore SDS znatnejši. Pričakujem, da bo Logarjeva stranka pobrala veliko kadrov in članov SDS, nekako po liniji že trenutnega razhajanja znotraj stranke. NSi lahko v Logarju vidi priložnost pri sestavljanju naslednje vlade, hkrati pa je to vprašanje brezpredmetno, če jim na naslednjih volitvah zaradi Logarja ne uspe doseči 4 % volilnega praga. Položaj NSi je zaradi tega še posebej zanimiv.

Občutno nasprotovanje je bilo moč čutiti s strani Levice in Svobode, kar je bilo pričakovano. Levica v nobenem smislu ni kompatibilna z Logarjem in je že a priori izključena iz projekta sodelovanja (zanimiv paradoks, a ne?). Svoboda je do danes sicer izgubila večji del podpore, njena edina možnost za uvrstitev v parlament pa je ubrati enako taktiko, ki ji je že zagotovila zmago pred dvema letoma – taktika anti-Janša (alternativno: anti-Logar). Vprašanje, če bodo neopredeljeni volivci (ponovno) nasedli.

Edina stranka z leve strani, ki zaenkrat še ni pokazala neposrednega sovraštva do Logarjevega projekta, je SD. To je moč pojasniti s stališčem, da nove stranke na vsakih volitvah posegajo tudi po volilni bazi SD. Hkrati so socialni demokrati znotraj trenutnih okoliščin edina možnost, ki bi uresničila Logarjevo idejo velike koalicije. Predhodno spogledovanje z nekdanjim vidnim članom SDS-a pa se lahko izkaže za veliko taktično napako.

Zelo pomembno vlogo bodo odigrali neopredeljeni volivci, ki so se na volitvah tradicionalno nagnili k novim obrazom. Njihova naklonjenost novi ideji bo odvisna predvsem od Logarja, ki bo moral znati nagovoriti neopredeljene volivce. Najbrž edini tak način pa je obljuba, da ne bo omogočil vlade, ki bi jo vodil Janša. Če bi se s tem politika izključevanja prestavila še na desno sredino in negirala samo idejo nove stranke (tj. ideje sodelovanja), pa je zanimivo vprašanje.

Poleg trenutnih parlamentarnih strank je potrebno upoštevati še nove akterje: Mojco Šetinc Pašek in Vladimirja Prebiliča. Oba sta izkazala določen interes za Logarjev projekt, vendar jasnega stališča še nista zavzela. Njuna naklonjenost ideji bi Logarju dala še kako potrebno legitimnost, brez katere si ne more obetati uspeha.

Le čas bo pokazal, kako se bo zgodba razpletla. Vsekakor pa bo sestava naslednjega parlamenta bistveno spremenjena. Logar si je zadal težko nalogo, mnogi celo dvomijo v njegovo iskrenost. Bomo priča novemu primeru Virant ali pa bo Slovenija resnično doživela politični preporod?

Blaž Šabeder

Novinar