Državni zbor je v obravnavo prejel predlog Zakona o medijih. Pred tem je nekaj mesecev potekala javna razprava, vendar se je širša javnost – kot je to za Slovenijo značilno – s predlogom seznanila šele po zaključku javne razprave.
Bistvena novost, ki jo zakon prinaša, je vključitev vplivnežev oz. influenserjev v medijski prostor. Zakon v 3. členu poda definicijo vplivneža: »Vplivneži so ustvarjalci spletnih vsebin, ki objavljajo na spletnih platformah ali platformah za izmenjavo videov ali zvočnih posnetkov in katerih namen je z objavami vplivati na družbo, javno mnenje ali osebno mnenje posameznikov in javnosti ter katerih objave imajo lahko tudi ekonomski interes z namenom monetiziranja vsebine (zbiranja sledilcev z namenom prodaje ali trženja izdelkov in storitev, trženja oglasov in podobno).«
Vlada se je odločila, da je potrebno delo vplivnežev regulirati. V 2. členu predloga zakona so navedena področja, ki bodo odslej – če bo zakon sprejet – omejena. To so določbe o razkritju nasprotja interesov, prepovedi spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, o zaščiti otrok ter o oglaševanju, sponzoriranju in promocijskem umeščanju izdelkov.
Precej zanimivi – in za javno razpravo pomembni – področji sta vprašanji zaščite otrok in oglaševanja, ki bosta spletne ustvarjalce najbrž najbolj prizadeli. Poglejmo si podrobneje.
Novi zakon bo zaščitil otroke?
Otrokom (to so osebe do 18. leta starosti) bo novi zakon zagotovil posebno varstvo in skrb. Tudi za ostale zakone je značilno, da so koristi otrok obravnavane prednostno, vendar je na področju spletnih omrežij ta tema bolj zapletena. Otroci že zelo zgodaj dostopajo do spletnih vsebin, velikokrat v nasprotju s pravili spletnega ali družbenega omrežja, ki ga uporabljajo.
V drugem odstavku je zapisano, da vsebine, ki bi lahko resno škodovale njihovemu telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju (na primer zlasti pornografija in neupravičeno nasilje), otrokom ne bi smele biti dostopne v normalnih razmerah. To naj bi se doseglo z ustreznim tehničnim sredstvom ali zaščito. Zakon ne določa, kaj so ustrezna tehnična sredstva.
Čeprav je namen člena ustrezen, je način dejanskega izvrševanja zakonodajalčeve želje popolnoma nedosegljiv. Kot sem nakazal v uvodnem odstavku, ustvarjalci in platforme, na katerih so objavljene vsebine, že zdaj skušajo omejevati dostop mladoletnim osebam – z zelo jasnim zahtevkom, da mora oseba s klikom na gumb potrditi, da je polnoletna. Verjamem, da mi učinkovitosti te ovire ni potrebno posebej komentirati.
3. odstavek obravnavanega člena se nanaša na izpostavljanje otrok z namenom napada na njihovo čast in ugled (idr.). V praksi to za ustvarjalce spletnih vsebin pomeni, da ne smejo (več) ustvarjati vsebin, ki bi se norčevale iz ravnanj mladoletnih – tudi če in ko bi si to po njihovem mnenju zaslužili. Do zdaj je bila tovrstna vsebina precej priljubljena na spletnih omrežjih in morda je res prav, da izgine.
Se pa pri 3. odstavku pojavi klasično vprašanje, »Kdo je bil prej – kura ali jajce?«. Vstop mladoletnih na splet je neizogibno pomenil njihove nepremišljene objave, kar je imelo za posledico določen odziv, ki pa ni bil vedno zlonameren. Morda je bil mestoma celo vzgojen in ustrezen.
Prepričan sem, da lahko določila tega člena zaživijo le pod pogojem, da je mladoletnim (možna je tudi druga starostna meja) dostop do spletnih družbenih omrežij popolnoma onemogočen – ne le z izjavo.
Oglaševanje 57. – 62. čl. zMed
Neizpodbitno dejstvo je, da oglaševanje, sponzoriranje in promocijsko umeščanje izdelkov ustvarjalcem spletnih vsebin pomeni pomemben vir dohodka. Nekaterim pomeni celo vir preživetja. Pogosto gre za samostojne podjetnike, ki so v zadnjih letih začeli snovati nove in prej nepoznane oblike poklicev – spletni infuenserji, ustvarjalci, najrazličnejši zabavljači idr..
Dajmo si priznati – gre za vsebine, ki nas pogosto kratkočasijo in zabavajo, hkrati pa so praviloma zastonj. Oglaševanje in druge oblike so zato edini način, kako lahko taka oseba kaj zasluži in si s tem zagotovi sredstva za preživetje. Omejitve, ki jih na tem področju prinaša predlog zakona, zato niso bile najbolje sprejete.
V 57. členu so določene zahteve za ustrezno prepoznavnost in označitev oglasov, kar je bila praksa že zdaj. Novost za vplivneže lahko pomeni 4. odstavek 57. člena, ki pravi, da mora biti promocijska vsebina ustrezno napovedana na začetku programske vsebine: »z opozorilom »Plačana objava«, ki je izrazno bolj poudarjeno od sporočila v programski vsebini (krepki tisk oziroma ustrezna zvočna ali vizualna sredstva)«.
58. člen prepoveduje vsakršno prikrito oglaševanje, ki bi gledalcem onemogočalo zavestno zaznavanje oglasov. Pri tem členu se bo najbrž velikokrat izpostavilo vprašanje t. i. product placement-a. Prav tako bo za vplivneže veljala omejitev oglaševanja izdelkov ali storitev, ki bi lahko prizadeli človekovo dostojanstvo, spodbujali nasilje ali sovraštvo na podlagi osebnih okoliščin, žalili verska ali politična prepričanja, škodili interesom potrošnikov …
V 60. členu se ponovno pojavi institut zaščite otrok, ki v drugem odstavku prepoveduje, da bi vplivnež spodbujal otroke k nakupu proizvodov ali storitev z izkoriščanjem njihove neizkušenosti in lahkovernosti. Prav tako z oglasi ne bo dovoljeno spodbujati otrok, da bi prepričevali starše ali koga drugega za nakup proizvodov.
Posebej zanimiv je 62. člen, predvsem 3. odstavek, ki pravi: »Sponzorirane programske vsebine ne smejo spodbujati prodaje oziroma nakupa ali dajanja v najem izdelkov ali storitev sponzorja ali tretje osebe, še posebej ne s posebnimi predstavitvami teh izdelkov ali storitev.«
Iskreno ne vem, kaj je predlagatelj s tem mislil. Prav tako nisem prepričan, če je predlagatelj zakona seznanjen z namenom sponzoriranja, ki je na spletnih omrežjih pomemben vir zaslužka. Najbrž se s tem členom cilja na razmejevanje pojmov oglaševanja in sponzorstva, vendar sta ta dva pojma na družbenih omrežjih precej prepletena in skoraj neločljiva.
Zato bom na tej točki debato prepustil vam. Je uvrstitev vplivnežev v Zakon o medijih ustrezen ali bi bilo bolj smiselno razmisliti o posebnem zakonu, ki bi urejal to področje? Je lahko zakon v tej obliki sploh sprejet, upoštevajoč še nekatere druge določbe, ki burijo duhove? Odgovore nam bo dal čas.
Novinar
