27. januarja smo se spominjali enega največjih zločinov človeštva. Krivda za ta zločin se velikokrat naprti Nemcem oziroma »njihovem« nacizmu. A si moramo priznati, da smo za holokavst odgovorni vsi narodi Evrope, če ne celo sveta. Spomnimo se tiste modrosti, da zlo uspeva, ko dobri ljudje molčijo. Jugoslavija je bila tudi ena izmed držav, katere državljani so končali v zloglasnih tovarnah smrti. A zakaj potem jugoslovanski spomeniki na to morijo samevajo?
20.000
Jelena Subotić, profesorica politične znanosti v zvezni državi Georgia navaja, da so okupatorji iz območja bivše Jugoslavije v koncentracijska taborišča poslali kar 20.000 ljudi. Med njimi so bili pripadniki vseh narodov Jugoslavije, Romi in seveda Judje. Najbolj številni so bili Judje iz Bačke regije. Ta je bila v času vojne pod Madžarsko oblastjo.
Od vseh 20.000 ljudi, ki so bili poslani v Auschwitz, jih je preživelo približno sto.
1960 so v muzeju Auschwitz–Birkenau odprli posebne prostore, ki so bili namenjeni narodnim razstavam držav, katerih državljani so preminili v tovarni smrti. Jugoslavija je svojo razstavo odprla leta 1963.
V tej razstavi je videti slike partizanov, morbidne slike mučenja jugoslovanskih zapornikov in dokazi okupatorskega maščevanja nad jugoslovanskim ljudstvom. Nenavadno pa se je ta razstava ogibala opominjanju na ubite Rome in Jude, ki so bili ubiti samo zaradi njihovega etničnega ozadja. Raje jih je ta spomenik uvrstil med ostale anti-fašistične žrtve. To dejstvo se ni spremenilo niti leta 1988, po prenovi jugoslovanske eksibicije.
Popačenje in pozaba
Po razpadu Jugoslavije je bil holokavst skorajda pozabljen. Spomin na plinske celice in konvoje vlakov je zamenjal enako boleč spomin na lajanje »kalašnika« in preroda besed »četnik«, »ustaš« in »komunist«.
Holokavst je za Srbe po »jugoslovanskih« vojnah pomenil nasilje, ki ga je ustaška vlada znašala nad srbskim prebivalstvom, medtem pa je na Hrvaškem in v Bosni holokavst postal sinonim za četniško nasilje. Judje in Romi so tako bili še bolj potlačeni v pozabo.
Zaradi vojne v devetdesetih so marsikateri sodelavci sil Osi bili rehabilitirani v narodne heroje. In njihova pomoč pri izgonu, poboju in izbrisu Judov ter Romov, je bila popolnoma ignorirana.
Na hrvaškem so insignije in uniforme Ustašev postale nekaj normalnega in niso več stigmatizirane, čeprav je v ustaškem taborišču Jasenovac življenje izgubilo kar 85.000 Judov, Romov in Srbov ter tudi Slovencev in Hrvatov.
Distanca
Vlade posamičnih držav bivše SFRJ skušajo distancirati vlogo svojih anti-komunističnih enot in organizaciji v holokavstu. Marsikateri kraj, ki je bil priča kolaboracijskega in okupatorskega nasilja, je bil po razpadu Jugoslavije celo spreobrnjen v spomenik žrtvam nasilja komunizma oziroma partizanov. Kaj kmalu se ni več vedelo, kdo so v resnici bile žrtve in kdo krvnik.
Tudi v Sloveniji počasi pozabljamo na Slovence, ki so pomrli v različnih taboriščih po Evropi, še posebej ko gre za slovenske Jude in Rome ter tudi homoseksualce. Oproščamo tudi Slovencem, ki so bili prostovoljno del te čistke in so v njej vneto sodelovali.
Mogoče našo odgovornost najbolj povzema Odilo Globočnik, nadzornik uničevalnih taborišč Treblinka, Majdanek, Sobibor in Bełżec , ki je bil po očetovi strani Slovenec, po mami pa banatski Čeh (nekateri viri pa celo navajajo, da je bila pol Hrvatica in pol Srbkinja). Nekako kar radi pozabimo njegov priimek in korenine ter nam povsem ustreza, da ga ima svet za avstrijskega državljana.
Obsodba na pozabo?
Ali so jugoslovanski Judje in Romi, ki so bili žrtev holokavsta, obsojeni na pozabo? Čeprav se nekatere osebe in organizacije trudijo, da spomin na njih nebi zbledel, izgleda situacija vse bolj tragična.
Kako naj potomci Jugoslavije skrbijo za spomenike in se spominjajo žrtev holokavsta, če se sploh ne morejo zediniti, kaj je holokavst bil in kdo si bile žrtve?
Muzej Auschwitz–Birkenau je leta 2009 poslal material in razstavne dele iz jugoslovanske razstave v beograjski muzej, saj ni prišlo do dogovora med muzejem in šestimi potomci Jugoslavije o lastništvu in oskrbi. Bivše republike so leta 2011 skušale prevzeti odgovornost tega dedovanja in ustanovile komite, ki naj bi ponovno ustanovil skupno razstavo v muzeju. Od leta 2014 je ta projekt v mirovanju.
Novinar
