Potem, ko so fantje dve noči preživeli ob Bajkalskem jezeru je 36. dan čas, da pospravijo šotore in se odpravijo nazaj do mesteca Ulan Ude. V trenutku, ko zapustijo jezero, njihov prostor zasedejo, saj tam očitno kampira ogromno ljudi. Po vrnitvi v mesto, končno prevzamejo drug avto in olajšano ugotovijo, da so gume v dobrem stanju. Uredijo papirje, podpišejo pogodbo in se odpravijo proti Mongoliji. Po treh urah vožnje končno prispejo do meje, ki je začuda prazna. A ko pokažejo papirje, se pojavijo težave, saj mejna kontrola ugotovi, da papirji niso pravilno izpolnjeni. Manjka vpisana številka potnega lista, na najemni pogodbi ni vpisane Mongolije, naslov lastnika pa je napačen. Fantje jih želijo prepričati, da je to vse kar imajo, a se z njimi ne želijo ukvarjati in jih pošljejo nazaj. Ko jim lastnika ne uspe priklicati, se vrnejo proti Ulan Ude in prenočijo v šotorih.
Čakanje na meji in končno prihod v Mongolijo
Naslednji 37. dan se dobijo z lastnikom vozila in mu razložijo, da so se pojavile težave, vendar jim ta zagotavlja, da je že mnogo ljudi šlo z najetim avtomobilom do Mongolije. Ko ga uspejo prepričati, da jim ne računa prvega dneva uporabe, končno uredijo vso potrebno dokumentacijo, ki naj bi bila sedaj končno pravilna. Ko se tako že tretjič odpeljejo iz majhnega mesteca proti Mongoliji, jih na meji pričaka 6 avtomobilov in pojavi se upanje, da bodo stvari urejene kar se da hitro. A na žalost niso. Mejo jim odprejo šele po dveh urah, ko pregledajo vse papirje. In končno prispejo v Mongolijo.
Čreda konj in vasica Saikan
V Mongoliji se najprej zapeljejo do bližnje reke, ob kateri so prespali. Sama pokrajina je lepa, a precej umazana. Ob reki, kjer prespijo je polno smeti, ki jih ljudje puščajo za seboj. Zvečer si skuhajo še večerjo in med jedjo jih obišče čreda konj.
Naslednji 38. dan pospravijo šotore, se poslovijo od konj in se napotijo proti jezeru Sharga. Prvo večje mesto, ki si ga ogledajo med potjo je Erdenet, kjer opazijo in poslikajo ogromen kip Bude. Pot jih nato vodi po asfaltni cesti, potem pa zavijejo na pravo mongolsko cesto. Te ceste so narejene naravno, saj ljudje vozijo kar preko trave in tam nastane cesta. Če cesta postane preveč blatna pa zraven preprosto naredijo novo. Najbolj pogosto so dve ali tri vzporedne ceste, lahko pa jih nastane tudi osem ali devet. Po poti srečujejo ovce, koze in konje, nad njimi pa krožijo orli. Do jezera jim ne uspe priti, saj jim zmanjka časa, zato jih pot pripelje do vasice Saikan, kjer si natočijo gorivo in pomijejo posodo, saj je v Mongoliji precej težko dobiti tekočo vodo. Nato se en kilometer iz vasi utaborijo in prespijo.
Če vas zanima, kaj se dogaja s fanti, pojdite na facebook stran SLOWenec- PO PAMET ali pa spoznajte društvo SLOWenc v našem članku.
PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET. POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.
Novinarka. Obožujem tri stvari: organizacijo dogodkov, potovanja in muzikale.
