»Velemesto, puščava, še enkrat puščava, grozne ceste, vrata v pekel (Door to Hell) , puščava… drugače pa fascinantna, cene evropske, ljudje popolnoma različni. Puščavski vihar ti pesek zarine res kamor zahoče«. Tako so fantje opisali Turkmenistan, kjer so preživeli le eno noč.

Prvo mesto, do katerega so se pripeljali za iransko-turkmenistansko mejo je bilo Ashgabata. V mestu prevladujejo stavbe iz belega marmorja, ceste pa so široke, prazne in skoraj brez avtomobilov. Mesto ti res da občutek, kot da si v zelo razviti državi, vendar ko ga zapustiš sledijo samo še puščave.

»Gate to Hell«

Pot so nadaljevali do velikanskega kraterja, poznanega kot »Door to Hell« ali Vrata v pekel. Kaj je zgodba te puščavske legende, poznane po vsem svetu?

Velika zaloga zemeljskega plina je v Turkmenistan vabila ruske geologe, ki so okrog leta 1971 vrtali v puščavi Karakum v območju Derweze. Ob vrtanju je vrtalni stroj zadel žep zemeljskega plina, tla so se začela udirati in nastal je velik krater, s premerom 70 m. Zaradi uhajanja metana so se odločili, da bodo v kraterju zakurili ogenj, ki naj bi v nekaj dneh uničil ves plin in nehal goreti. Danes, skoraj petdeset let kasneje pa v kraterju še vedno gori.

Zasledovanje v pekel

Cesta do Vrat v pekel je bila prav tako peklenska. Sprva je bil nov asfalt, ki pa je bil iz kilometra v kilometer slabši. Fantje so se vozili cel dan in se skoraj že izgubili. Okrog 10. ure zvečer so bili še vedno na cesti. Vozili so se in polni navdušenja iskali pravi odcep do velikega kraterja, nakar jim začne slediti neznani avtomobil in utripati z lučmi. Stanje v Subaruju je postalo napeto, saj so vedeli, da ponoči ni dobro imeti opravka z domačini sredi prazne ceste. Kakšen kilometer so vozili previdno in bili na trnih, nakar se pred njimi pojavi policijska kontrola.

Veseli, da sedaj niso več sami na cesti, so spraševali policiste za pot do kraterja. V tem času jih je dohitel zasledovalec, ustavil avtomobil, izstopil in se začel pogovarjati s policisti. Izkazalo se je, da ni imel slabih namenov, ampak jim je samo želel pomagati najti pravo pot. V smehu so se mu zahvalili in mu ponudili škatlico cigaret, ki jo imajo za take primere vedno pospravljeno v avtu.

Pot do kraterja je bila zahtevna, puščavski pesek je povzročal marsikatere težave. Okrog 11. ure zvečer so končno prispeli do žareče luknje. Občutek ob gledanju enega izmed čudes sveta je bil fenomenalen, vsi so bili prevzeti nad lepoto ogromnega gorečega kraterja. Dan so zaključili kar tam, postavili šotore in se odpravili spat. Naslednje jutro pa po luknjasti cesti do Uzbekistana.

PODPRI PROJEKT SLOWENC – PO PAMET.POŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Tajda Koblar

Novinar